Lahko rečem, da je bilo leto 2019 najlepše do sedaj.

Na atletskem področju sem izboljšala osebne rekorde v skoraj vseh disciplinah, v katerih sem nastopila: 800, 1500, 2000 zapreke, 3000 zapreke. Fizično sem zelo napredovala. Velik korak naprej pa sem naredila tudi v svoji psihološki pripravljenosti. Največjo razliko v primerjavi z lansko sezono sem naredila v tem, da sem se naučila tekmovati bolj sproščeno.

V sezoni 2018 sem si pred vsako tekmo na zaprekah govorila, da moram teči pod 9.30. In sem se ves čas vrtela okoli rezultata 9.35. Do zadnje tekme v sezoni World Challenge miting v Berlinu. Evropsko prvenstvo je bilo mimo. Zdaj je bilo vseeno kakšen rezultat odtečem. V vsakem primeru bom zaključila sezono in začela trenirati za naslednjo. Na ogrevanju so se mi pojavljale misli, ne da se mi, naj bo že konec sezone. Ampak mi jih je uspelo odmisliti in se osredotočiti na tekmo. Svoj državni rekord sem popravila za okoli 6 sekund. 9.28! No evo končno, so bile moje misli, ko sem pritekla čez cilj. To je bil moj najbolj lahkoten tek na zaprekah do zdaj. Nisem se mučila, tekla pa sem hitreje kot kadarkoli.

Šele letos, ko sem se začela pripravljati na dvoransko sezono, sem začela spet razmišljati o tem teku. Zakaj sem kar naenkrat bila sposobna teči pod 9.30? Pred to tekmo si nisem govorila, da moram teči pod 9.30. Nisem se obremenjevala z rezultatom. Postavila sem se na štartno črtno s prazno glavo. Prišla sem tekmovat. In uživala sem znotraj veličastnega berlinskega stadiona in v močni konkurenci. Za dvoransko sezono sem si zadala cilj, da bom na vsako tekmo pristopila tako kot na tistem mitingu. Sproščeno, brez rezultatskih pritiskov. Z nasmehom 😊

Prišla je prva tekma. Na manjšem mednarodnem mitingu na Dunaju sem tekla 800 m. Ponavadi sezono začnem s tekom na 800 m. Da dobim malo občutka za hitrost in tekmovalni adrenalin. Prva tekma je vedno posebna. Nisem navajena na stres in adrenalin. Zares se tega nikoli ne navadiš. Vedno je prisotno. Če tega ni, potem nekaj ni v redu. Preden sem šla ogrevat, se mi je v slušalkah slučajno začel predvajati komad Dance To This od Troya Sivana in Ariane Grande. Ta komad me je sprostil in me opomnil, da moram uživati. Se nasmehniti. Da sem na tekmi zato, ker imam to rada. To, da sem se sprostila, ne pomeni, da nisem bila več živčna. Zelo sem bila živčna. Ko smo stale na štartni črti, mi je bilo slabo in se mi je vrtelo. To, da sem se sprostila, pomeni, da sem sprejela ta stres in adrenalin kot dobro. Bila sem prisotna v tem trenutku in se nisem obremenjevala z ničemer.

Odtekla sem osebni rekord 2.03 in se veliko naučila. Ta občutek sem prenesla na naslednje tekme. Večinoma sem bila uspešna. Sezona se je začela res sanjsko. Prvič sem nastopala na Diamantnih ligah. Nastopila sem v Shanghaju in v Oslu. Že na prvi tekmi v Shanghaju sem izpolnila olimpijsko normo (9.30,00). V Oslu sem imela tekmo, kjer se je res vse poklopilo in sem izboljšala svoj državni rekord na 9.20,97.

Oslo 2019 (Foto: Marco Mantovani)

Vmes sem se poročila. Želela sva si preprosto poroko z najinimi najbližjimi. Nisem se obremenjevala z organizacijo. Jaz sem bila osredotočena na mojo atletsko sezono. Hvaležna sem, da so nama pomagali z organizacijo in nisva imela veliko dela. 12.7.2019 je bil najin dan. In bilo je res lepo! Lepše kot sem si sploh predstavljala. Najlepše je bilo videti najine sorodnike in prijatelje, ki so bili tam za naju, ko sva postala mož in žena.

Po poroki sva šla na poročno potovanje/atletske priprave v Saint Moritz. Srečo imam, da je moj mož odličen rekreativni tekač in kolesar. Pomaga mi na treningih in uživa v športu. Drugačnega poročnega potovanja si niti ne bi želela. Saint Moritz je čudovit! Ker je bila letošnja sezona tako dolga (svetovno prvenstvo se je začelo šele konec septembra), smo želeli malo prekiniti sezono. V Saint Moritzu sem tako spet delala daljše, bazične treninge. Veliko sva tudi kolesarila. Letos sem prvič vozila pravo cestno kolo. Nisem se še navadila na kolo. Položaj telesa na kolesu se mi res ne zdi naraven. Tek je naraven! Ampak imam rada nove izzive. In verjamem, da mi daljše kolesarjenje služi kot zelo dober aeroben trening. Poleg tega pa sva s kolesom prekolesarila res čudovite gorske pokrajine.

Priprave pa so se končale kot nočna mora. Začutila sem bolečino v desni ahilovi tetivi. Upala sem, da ni nič resnega, ampak zaradi slabe izkušnje leta 2016, me je zelo prestrašilo. Bolečina res ni izginila v parih dneh počitka, ampak sem izgubila nekaj tednov tekaškega treninga. V tem času je fizioterapevt Nasif Khalid dobro poskrbel zame. Seveda sem v tem času trenirala v bazenu in na kolesu in tako ohranjala kondicijo. Vseeno pa sem izgubila občutek za tek. Vračanje je bilo zelo stresno. Sploh, ker se je glavna tekme sezone na enkrat začela prehitro bližati. V začetku septembra sem dobila priložnost nastopiti v finalu Diamantne lige. Nisem še bila v pravi formi, ampak občutek je bil že boljši kot sem pričakovala, zato sva se s Tevžem odločila, da bom nastopila.

Miting Weltklasse je nekaj posebnega. Mami mi je velikokrat govorila, da so ga včasih vsi spremljali. V Zurichu sem že nastopila leta 2014 na evropskem prvenstvu. Meni osebno steza ni všeč, ker je zelo trda in rabiš posebne iglaste špičke na šprintaricah, da lahko tečeš na stezi. Vzdušje pa je noro! Polne tribune navijačev, za katere lahko res začutiš, da obožujejo atletiko. Še na ogrevanju smo imeli gledalce. Ogrevali smo se namreč tik ob stadionu na travnati površini, navijači pa so nas lahko opazovali s ploščadi, ki je vodila na tribune. In bilo jih je veliko!

Tek se mi žal ni posrečil. Ker sem bila v finalu Diamantne lige, sem se odločila, da bom tekla pogumno in bom držala tekmice. Po zelo hitrem prvem kilometru se mi je poznalo pomanjkanje tekaških treningov in me je povsem pobralo. Vseeno sem si za vsako ceno želela odteči do konca. Zelo sem trpela, ampak odstopiti nočem nikoli. Pa čeprav sem si že na drugi vodni oviri lažje zvila gleženj. Na srečo ni bilo nič hudega. Miting sem vseeno zapustila optimistično. Bila sem srečna, ker sem odtekla popolnoma brez bolečine v ahilovi tetivi. Do svetovnega prvenstva pa je bil še skoraj en mesec.

Do svetovnega prvenstva sem se pripravljala na Pokljuki, v Šport Hotelu Pokljuka, kjer sem spala v višinski sobi. Treningi so potekali dobro. Občasno pa sem še začutila bolečino v tetivi, kar me je vsakič zelo prestrašilo. Ampak zgleda, da je bil moj strah večji, kot resnična težava. Dva dni pred tekmo sem odpotovala na svetovno prvenstvo v Doho. Na štartni črti v kvalifikacijah sem uspela odmisliti vse. Bila sem prisotna v trenutku in počutila sem se samozavestno. Odtekla sem še en tek pod 9.30 in zasedla 3. mesto v kvalifikacijski skupini, ki je vodilo direktno v finale. Postala sem finalistka svetovnega prvenstva! Dva dni kasneje sem tekla z najboljšimi »stiplašicami« na svetu. Občutek na štartni črti je bil nekaj posebnega. Bila sem še bolj polna adrenalina kot ponavadi. Spet sem se odločila, da bom štartala pogumno. Prvi kilometer je bil zelo hiter, tako kot v Zurichu. Tokrat sem bila močnejša in zdržala dalj časa. Vseeno se mi je v zadnjem kilometru poznal hiter začetek in sem izgubila nekaj mest. Svetovno prvenstvo sem zaključila na 12. mestu z rezultatom 9.25,80. Ponosna sem nase, da sem tekla pogumno. Zdaj, ko sem se že tako približala svetovnemu vrhu, sem še toliko bolj motivirana. Pripravljena sem na vse težke treninge čez zimo in se že veselim naslednje, olimpijske sezone.

Doha 2019, kvalifikacije (Foto: Guiseppe Cacace)


0 Komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja