V svojem telesu se dobro počutim. Sem hitra, močna in zadovoljna s svojim izgledom.
Ampak ni bilo vedno tako.
Atletinje (pa tudi atleti) se pogosto primerjamo z drugimi atletinjami (atleti). Mislimo, da moramo imeti točno določeno postavo, če želimo doseči vrhunski rezultat na stezi. Prepričane smo, da moramo biti čim bolj suhe in izklesane ter dosegati čim nižjo številko na tehtnici. Zdi se nam normalno, da se omejujemo pri hrani tudi, ko vsak dan intenzivno treniramo in verjamemo, da smemo jesti le »zdravo« hrano s čim manj sladkorja in maščob.
Pa ni tako. Vsako posamezno telo je edinstveno in deluje optimalno pri svoji naravni teži. Primerjanje z drugimi nima nobenega smisla. Nekatere postave so naravno bolj suhe, druge bolj mišičaste. Naša telesa se spreminjajo tudi skozi leta, zato moramo znati poslušati svoje telo in ne celo življenje stremeti k določeni številki na tehtnici. Videz in telesna teža ne povesta ničesar o tem, kako hitro lahko tečeš. Edino, kar je pomembno, je, kako se počutiš. Za hiter tek potrebuješ energijo in moč.
Jaz sem potrebovala več let, da sem prišla do tega, da poslušam in sprejemam svoje telo.
Motnje hranjenja so pri tekačicah zelo pogoste. Tudi jaz sem se v najstniških letih srečala z njo. Začelo se je s komentarjem moje takratne trenerke. Na pol v šali je rekla, da jo skrbi, da se bom zredila. Mene je to prizadelo in odločila sem se, da bom močno shujšala in vsem dokazala, da sem lahko zelo suha. Začela sem zelo malo jesti, kljub temu, da sem že kar intenzivno trenirala. Bila sem popolnoma brez energije, slabši so bili moji športni rezultati, težje pa sem se tudi učila. Moji bližnji so sicer kmalu ugotovili, da hujšam in me spodbudili, da sem pridobila nazaj nekaj kilogramov, vseeno pa sem še nekaj let trmasto vztrajala pri čim nižji teži. Čeprav so se moji rezultati v teku izboljševali, se v resnici nisem dobro počutila. Na treningih in po treningih sem bila utrujena in brez energije. Nisem imela redne menstruacije. Mislila sem, da je to normalno, tek je pač težek šport. Potem pa sem po poškodbi in operaciji pridobila nekaj kilogramov. Takrat sem se zaradi tega obremenjevala, zdaj pa verjamem, da je to mojemu telesu koristilo, da se je dobro regeneriralo in spet vzpostavilo menstrualni ciklus. V naslednjih letih sem nato s treningom in uravnoteženo prehrano postopoma pridobila mišično maso in znižala delež telesne maščobe. In to brez stroge diete in odrekanju hrani, ki jo imam rada! Zdaj sem zdrava, pri teku se počutim močno in lahkotno, na treningih pa resnično uživam.
Verjamem, da pri prehrani ni potrebno komplicirati. Pomembno je le pravo ravnotežje med vsemi potrebnimi hranili. Da smo zdravi in se dobro počutimo, moramo telesu zagotoviti vsa potrebna makrohranila (ogljikove hidrate, beljakovine in zdrave maščobe) ter mikrohranila (vitamine in minerale). Hkrati pa je prav, da si za dušo privoščimo tudi sladko čokolado ali mastno pico. Seveda, če bomo vsak dan jedli mastno hrano in ogromno sladkorja, se ne bomo dobro počutili, občasno pa je tudi taka hrana v zmerni količini popolnoma v redu. Jaz se sladkarijam odpovem le v obdobju tekmovanj, ker takrat manj treniram in več počivam, in moram pred tekmo vseeno paziti, da ne bi pridobila kakšnega kilograma. (Zvečer po tekmi si pa vseeno privoščim sladico). V obdobju napornih treningov pa popolnoma brez slabe vesti zvečer skupaj z možem uživam v čokoladi. Ko sem srečna in zadovoljna, tudi hitreje tečem😊
Videz in številka na tehtnici nista pomembna. Važno je le dobro počutje. To pa dosežemo tako, da se imamo radi in za svoje telo skrbimo z redno športno aktivnostjo in uravnoteženo prehrano. Življenje je kratko in ga res nima smisla zapravljati s tem, da se obremenjujemo in se odpovedujemo dobrim stvarem😊
