Singapur 2010 (Foto: Peter Kastelic)
Nisem si od malega želela, da bi bila vrhunska športnica. Nisem sanjala o olimpijskih igrah. Atletiko sem začela trenirati v prvem razredu osnovne šole. A mi je bila takrat ljubša gimnastika, ki sem jo hkrati trenirala prva tri leta. Potem je naša učiteljica gimnastike odšla na drugo šolo in ostala je atletika. V atletiki sem začela bolj uživati v devetem razredu, ko sem začela trenirati tek na 300 in 400 m z ovirami. Ovire sem imela vedno rada.
V mladinski kategoriji so se začele prve mednarodne tekme, prišli so prvi uspehi in počasi me je vedno bolj vleklo v vrhunski šport. Najprej predvsem zato, ker je bilo zanimivo potovati po svetu na mednarodna tekmovanja.
Konec leta 2011 sem iz Atletskega kluba Špela v Grosuplju odšla trenirat v Ljubljano v Atletsko društvo Mass. Tam sem trenirala v skupini fantov, ki so me še bolj pritegnili v šport. Z njihovo pomočjo sem zelo napredovala.
Leta 2013 sem prvič tekla na 3000 m zapreke. Reprezentanca je potrebovala atletinjo v tej disciplini na evropskem ekipnem prvenstvu in odločili so se zame, ker sem se pred tem že preizkusila na 2000 m zapreke in mi je šlo dobro. Presenetljivo sem zmagala, se spustila pod mejo 10ih minut in s tem postavila članski državni rekord. Tako se je rodila moja ljubezen do zaprek.
V naslednjih letih sem svoj državni rekord izboljšala na 9:35 in izpolnila normo za olimpijske igre Rio 2016. Namesto v Rio pa sem leta 2016 odšla na operacijo zaradi poškodbe ahilove tetive.
Po operaciji sem začela od začetka. Z novim trenerjem Tevžem Korentom. Postavila sva si plan, da bova do Tokia 2020 počasi gradila mojo formo tako, da bom v Tokiu najboljše pripravljena.
Zdaj na treningih zares uživam. Srečna sem, da lahko počnem to, kar imam najraje. Brez vrhunskega športa si mojega življenja sploh ne predstavljam.
