Mladinske olimpijske igre
Singapur 2010 (Foto: Peter Kastelic)

Nisem si od malega želela, da bi bila vrhunska športnica. Nisem sanjala o olimpijskih igrah. Atletiko sem začela trenirati v prvem razredu osnovne šole. A mi je bila takrat ljubša gimnastika, ki sem jo hkrati trenirala prva tri leta. Potem je naša učiteljica gimnastike odšla na drugo šolo in ostala je atletika. V atletiki sem začela bolj uživati v devetem razredu, ko sem začela trenirati tek na 300 in 400 m z ovirami. Ovire sem imela vedno rada.

V mladinski kategoriji so se začele prve mednarodne tekme, prišli so prvi uspehi in počasi me je vedno bolj vleklo v vrhunski šport. Najprej predvsem zato, ker je bilo zanimivo potovati po svetu na mednarodna tekmovanja.

Konec leta 2011 sem iz Atletskega kluba Špela v Grosuplju odšla trenirat v Ljubljano v Atletsko društvo Mass. Tam sem trenirala v skupini fantov, ki so me še bolj pritegnili v šport. Z njihovo pomočjo sem zelo napredovala.

Leta 2013 sem prvič tekla na 3000 m zapreke. Reprezentanca je potrebovala atletinjo v tej disciplini na evropskem ekipnem prvenstvu in odločili so se zame, ker sem se pred tem že preizkusila na 2000 m zapreke in mi je šlo dobro. Presenetljivo sem zmagala, se spustila pod mejo 10ih minut in s tem postavila članski državni rekord. Tako se je rodila moja ljubezen do zaprek.

V naslednjih letih sem svoj državni rekord izboljšala na 9:35 in izpolnila normo za olimpijske igre Rio 2016. Namesto v Rio pa sem leta 2016 odšla na operacijo zaradi poškodbe ahilove tetive.

Po operaciji sem začela od začetka. Z novim trenerjem Tevžem Korentom. Postavila sva si plan, da bova do Tokia 2020 počasi gradila mojo formo tako, da bom v Tokiu najboljše pripravljena.

Zdaj na treningih zares uživam. Srečna sem, da lahko počnem to, kar imam najraje. Brez vrhunskega športa si mojega življenja sploh ne predstavljam.

Olimpijske igre Tokio 2020 (Foto: World Athletics)