Po 6 tednih mirovanja se svet počasi začenja spet premikati. V tem času smo se morali vsi prilagajati. Nekaterim je bilo bolj težko, drugim manj. Jaz sem morala trenirati sama doma brez prisotnosti trenerja. Nisem mogla hoditi na fizioterapije. Nisem mogla trenirati na bazenu. Ampak sem se prilagodila in naredila najboljše kar sem lahko v tej situaciji. Ni mi bilo hudega. Še vedno sem vsak dan trenirala. In ker so fakultete zaprte, sem predavanja, seminarje in vaje opravljala od doma. Na to se res ni bilo težko navaditi.

Kako so potekali moji treningi v času družbene izolacije?

Ravno, ko se je začela karantena in se je vse zaprlo, sem začutila bolečino ob ahilovi tetivi. Normalno bi hodila na fizioterapije in več treningov opravila v bazenu. Zdaj pa to seveda ni bilo možno. Namesto tega sem si sama poskušala čim bolj pomagati z valjčkanjem, stretchingom, hlajenjem ter grelnim in hladilnim gelom Pernaton. Trenirala pa sem na kolesu. Poleg tega sem v tem času delala še več vaj za moč in stabilizacijo.

Lansko poletje sem si kupila svoje cestno kolo. Pred tem nisem kolesarila, tako da sem čista začetnica. Moj mož je velik ljubitelj kolesarjenja in on me je prepričal, da sem si kupila kolo. Jaz sicer nisem bila navdušena, saj se mi je zdelo, da kot vrhunska atletinja ne potrebujem kolesa. V sezoni kolesarjenja večinoma tekmujem oziroma se pripravljam na tekmovanja. Ampak še sreča, da imam kolo. Ne vem, kaj bi drugače počela zdaj, ko so bazeni zaprti.

Pred 6 tedni sem tako začela bolj resno kolesariti. Na začetku sem precej trpela. Nisem se počutila naravno na cestnem kolesu (še vedno se ne). Moj mož gre pogosto z mano. On me uči pravilno kolesariti. Njemu je seveda čisto prepočasi kolesariti v mojem tempu, zato si krajša čas tako, da me heca in poje zraven ali pa popravlja mojo kolesarsko tehniko. Zelo sem hvaležna za njegovo družbo in pomoč. Ampak, ko jaz trpim, ni ravno najlažje gledati, kako se on zabava😊

Ampak počasi sem dobila občutek za kolesarjenje in zdaj ne trpim več tako zelo. Skoraj že uživam. V Kamniku imamo zelo lepe kolesarske poti in nam v času zaprtih občinskih mej ni bilo hudega. Jaz najraje vozim v klanec navzgor. Moja najljubša kolesarska pot (v bistvu ena od dveh edinih poteh po katerih se trenutno vozim), je na prelaz Črnivec (902 m nadmorske višine). Sem gor sem delala tudi intervalne treninge. 3 min hitro – 2 min počasi. Do vrha imam ravno 7 ponovitev hitrih intervalov. Intervalne treninge imam rada, ker so zanimivi in hitro minejo. So pa kolesarski intervalni treningi verjetno še bolj boleči kot tekaški. Mišice so obremenjene na drugačen način. Ko mišice že močno pečejo, lahko nekako še vedno poganjaš in tako dalj čas trpiš bolečino. V tem času sem precej napredovala. Nazadnje, ko sem delala intervale skupaj z možem, tudi njemu ni bilo več tako lahko😊

Na poti na Črnivec

Popolnoma brez teka sem bila samo kakšen teden, potem pa sem začela s kratkimi teki. S trenerjem sva se odločila, da bova iz previdnosti nekaj časa delala le krajše tekaške treninge. Vzdržljivost pa sem trenirala na kolesu. Ker so bili stadioni zaprti, sem intervalne tekaške treninge delala kar doma na tekalni stezi. Tek na tekalni stezi je drugačen od teka zunaj. Meni se zdi bolj prisiljen. Steza me sili teči v nekem tempu, nimam jaz kontrole. Ampak tudi na to sem se počasi privadila, se sprostila in naredila nekaj zelo dobrih treningov.

20. aprila so se odprli stadioni in vrnila sem se na atletsko stezo. Obožujem treninge na 400-metrskem ovalnem krogu. Tukaj se počutim kot doma. Atletski stadion v Kamniku pa ima še čudovit razgled na gore. Moj mož je tudi tekač in trenira z mano. Tako sem imela družbo na treningih kljub temu, da še vedno nisem mogla trenirati s skupino.

Na kamniškem stadionu

Prehod iz tekalne steze na zunanjo stezo je bil boleč. Mišice na tekalni stezi očitno malo drugače delajo kot pri teku zunaj. Predvsem so me zelo bolela meča. Po treningu sem komaj hodila. Zato sem morala delati ogromno stretchinga in valjčkanja, da sem zdržala tekaške treninge. Ampak mišice so se hitro navadile in spet uživam pri teku brez bolečine.

Ta teden so končno dovoljeni tudi skupinski treningi. Spet lahko treniram v Ljubljani v družbi trenerja in trening partnerjev. Z upoštevanjem varnostne razdalje. Skupaj s Klaro delava vse intervalne treninge na stezi in se menjujeva v narekovanju tempa. Druga drugo spodbujava in siliva naprej, da sva čim boljši. Prisotnost trenerja pa mi vliva še dodatno energijo in optimizem. Vesela sem, da sem spet v njuni družbi in sem hvaležna, da ju imam.

Spet na ljubljanskem stadionu, skupaj z možem (Foto: Sportida)

Olimpijske igre so prestavljene, evropsko prvenstvo pa odpovedano. Letošnja sezona bo torej brez vrhunca. Kaže, da bomo lahko tekmovali na slovenskih tekmah. Ne vemo pa, ali bomo imeli priložnost za kakšen močan mednarodni miting. Mogoče bomo lahko konec poletja vseeno nastopili na kakšnem mednarodnem mitingu? Zaenkrat ni še nič jasnega. Ampak zdaj sem to situacijo že sprejela. Letos si želim samo čim bolje trenirati, tako da bom naslednje leto čim boljša. Če bo kakšna priložnost za dobro tekmo, super, če ne, pa se tudi ne bom obremenjevala s tem. Uživam na vsakem treningu. Uživam na poti do Tokia. Zdaj se je ta pot samo podaljšala.

Foto: Sportida

0 Komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja