Sredi marca se nama je na svetu pridružil sin Marcel.
Kako sem se po porodu vrnila v tek? Tukaj opisujem svojo izkušnjo kot vrhunska športnica. Vsako telo je drugačno in vsaka nosečnost ter vsak porod imata svojo zgodbo.
S porodom sem imela res srečo. Potekal je hitro in gladko. Osebje ljubljanske porodnišnice je lepo skrbelo zame in Matej me je zelo lepo podpiral. Na ta dan imam same lepe spomine.
Tudi dan po porodu sem se dobro počutila. Bila sem skoraj brez bolečin (nič nisem bila strgana). Zadnje tedne nosečnosti sem bila zelo utrujena, ves čas zadihana in imela visok pulz že v mirovanju. Po porodu pa je vse to takoj izginilo, spet sem imela energijo in se počutila, kot da bi lahko šla že takoj na tek.
Ampak ta energičnost seveda ni dolgo trajala. Naslednje dni sem se privajala na življenje z novorojenčkom. Bilo je stresno. Ves čas se mi je zdelo, da delam nekaj narobe. Še posebej rokovanje z dojenčkom – kako pravilno prijeti in pestovati to majhno krhko bitjece. Bila sem neprespana – pa ne, ker Marcel ne bi spal – ampak ker se jaz nisem mogla sprostiti in umiriti tudi, ko je on spal. V resnici pa je vse dobro potekalo. Matej je bil prve tri tedne doma in sva se skupaj učila in se podpirala. Dojenje je po nekaj dneh zelo dobro steklo in Marcel je hitro pridobival na teži. Jokal sploh ni veliko, razen ob umivanju. Drugače pa je prva dva tedna večinoma samo spal in ga je bilo treba zbujati za dojenje in previjanje.
Prva dva tedna: Na trening nisem niti pomislila. Čeprav normalno komaj zdržim dan brez treninga, sem imela zdaj fokus le pri Marcelu.
2 tedna po porodu: Iz radovednosti sem poskusila preteči par metrov. Takoj sem začutila, da telo še ni pripravljeno in bo treba še malo počakati. Sem pa začela z lahkotnimi treningi na domačem eliptiku. Le 20 min na zelo nizki stopnji in sem imela nenavadno visok srčni utrip. Verjetno zaradi neprespanosti. Trenirala sem le vsakih nekaj dni.
3 tedne po porodu: Končno sem se sprostila in začela uživati z dojenčkom. Anksioznost je minila in vse je bilo lažje. Od takrat tudi ponoči dobro spim. Marcel na srečo, že odkar je doma, ponoči spi in nima nobenih težav. Zbuja se za dojenje, jaz pa ga napol v spanju podojim in oba mirno spiva naprej. Na eliptiku sem se počasi začela počutiti boljše in povečala dolžino na 30–40 min.
4 tedne po porodu: Spet sem poskusila s tekom. Odpravila sem se na stadion in pretekla 150 m. Počutila sem se, kot da ne znam teči. Razen tega pa nisem čutila bolečine, zato sem nadaljevala s 150m intervali teka. Po peti ponovitvi sem začutila rahlo bolečino, zato sem zaključila. Ni bilo veliko, ampak bil je začetek! Čez dva dni sem poskusila spet in pretekla 7×200 m. Tako sem v naslednjih dneh in tednih nadaljevala z intervali teka in hoje na vsake dva ali tri dni in postopoma napredovala v pretečeni razdalji. Ob tem pa sem skoraj vsak dan še lahkotno trenirala na eliptiku (30–60 min, kolikor mi je Marcel pustil).
Dva meseca po porodu: Uspela sem preteči 6 km! Noge so bile na koncu težke kot včasih po 20km teku. Ampak bila sem zadovoljna in hvaležna, da sploh lahko tečem. Nisem sem namreč vračala le po porodu, ampak tudi po poškodbi. Sredi nosečnosti sem sicer začela teči, ampak zelo malo in zelo počasi. Tako da lahko rečem, da praktično skoraj eno leto nisem tekla. Zdaj sem morala biti previdna in potrpežljiva. Ker pa je bil zdaj v centru mojega življenja Marcel, to niti ni bilo težko.
Potem sem presenetljivo hitro napredovala. Naslednji teden sem 6 km pretekla že lažje in hitreje. Pa potem 7 km in kmalu že 10. Začela sem tudi z intervalnimi treningi na stadionu – 400tkami. V tem sem res uživala, čeprav sem bila počasnejša kot včasih. Ampak hiter napredek me je veselil in polnil z zagonom.
3 mesece in pol po porodu: Začela sem spet trenirati po trenerjevem planu. Prej sem trenirala sama po svojem občutku in se prilagajala glede na počutje. Moj trener že ima izkušnje z vračanjem svojih atletinj po porodu in tudi njegov plan je bil zelo postopen. Še vedno sem imela 2 dni v tednu brez teka (trening na eliptiku). Dvakrat na teden sem delala intervale na stadionu. Predpisan tempo se mi je zdel zelo počasen, ampak na koncu treninga so bile moje noge prijetno utrujene in težke. Namen je bil, da se noge počasi navadijo na malo hitrejši tek.
Iz tedna v teden sem lepo napredovala. Pravzaprav sem bila kar malo presenečena, kako hiter je bil napredek. Telo si je očitno vendarle zapomnilo, kako se teče. Vzdržljivost sem skozi nosečnost na eliptiku dobro ohranjala. Pomembno vlogo pa je odigral tudi trening za moč v fitnesu pod vodstvom trenerja. V fitnesu sem trenirala skoraj do konca nosečnosti in nadaljevala 2 meseca po porodu.
5 mesecev po porodu: Skupaj z Matejem in Marcelom smo za dva tedna odpotovali na višinske priprave v St. Moritz. Tam sem se pridružila mojemu trenerju in trening partnerkama. Onidve sta se pripravljali na nastop na svetovnem prvenstvu, jaz pa sem nadaljevala s stopnjevanjem mojih tekaških treningov. Tam sem v enem tednu pretekla 90 km, kar je bil moj rekord po porodu. Počutila sem se dobro in uživala v lepih gorskih razgledih. Je bilo pa precej stresno. Marcel, ki je ponavadi zelo nezahteven in dobrovoljen dojenček, je bil tam precej naporen. Z Matejem pa sva se izmenjevala v varstvu in teku in sva pogrešala skupne teke.
6 mesecev po porodu: Nastopila sem na državnem prvenstvu v cestnem teku na 5 km. Nisem šla resno tekmovat, ampak le uživat v tekmovalnem vzdušju. Osvojila sem 2. mesto s časom 17:05 (3:25/km). Bila sem zadovoljna z občutkom med tekom.
7 mesecev po porodu: Udeležila sem se 10km teka na Ljubljanskem maratonu. Tekla sem sproščeno in uživala v teku po ljubljanskih ulicah z glasnimi navijači. Osvojila sem 3. mesto s časom 34:05 (3:25/km). Dvakrat daljšo razdaljo kot pred enim mesecem sem pretekla v enakem tempu, morda še bolj sproščeno. Zelo sem bila zadovoljna z napredkom.
8 mesecev po porodu: Neskončno uživam v novi vlogi mamice in hkrati še vedno uživam v treningih. Zdaj je le še lepše. Treningi potekajo dobro in so že na običajnem nivoju za ta čas v pripravljalnem obdobju. Seveda je včasih tudi naporno. Zdaj med treningi ni časa za miren počitek in noči so krajše. Veliko več je planiranja in razmišljanja. Ampak, ko nekaj počneš z ljubeznijo, sploh ni tako težko. Ljudje z otroki pravijo, da so otroci najlepše, kar ti da življenje. Dokler nisem dobila Marcela, si tega nisem znala zares predstavljati. Zdaj pa vidim, da je to res najlepše v življenju.
