Sredi junija sem dokončno spoznala, da mi ne bo uspelo nastopiti v Parizu.
Moja želja po koncu olimpijske sezone je bila zanositi in ustvariti družino. Ko sem Mateju v solzah povedala, da res ne morem teči in da ni več upanja za nastop na Olimpijskih igrah, sem v naslednjem trenutku rekla, zdaj pa lahko začneva delati na otroku.
In zgodilo se je zelo hitro! Malo me je presenetilo, saj že pol leta nisem imela menstruacije. Do tega lahko pride, ko je žensko telo pretrenirano in je slab znak za športnico. Zato me je skrbelo, da bo moje telo najprej potrebovalo nekaj časa, da se spočije in vzpostavi normalno delovanje hormonov. Ampak očitno je bil izpad menstruacije bolj posledica hudega stresa v zadnjega pol leta. Ko sem sprejela, da ne grem v Pariz, se je ta stres sprostil. In en mesec kasneje je bil test nosečnosti že pozitiven. Z možem sva bila presrečna.
Novica o moji nosečnosti me je zelo razveselila in mi pomagala preusmeriti pogled v prihodnost.
Kljub veseli novici pa je v meni še vedno prisotna žalost zaradi zamujenih priložnosti v atletski sezoni. Tega ne bom kar tako prebolela, saj je to nekaj čemur sem posvetila svoje življenje zadnjih nekaj let. V svoj cilj sem vložila ogromno truda, prav tako pa moj mož, ki me je na poti podpiral. Predstavljala sem si, da bom zanosila po koncu uspešne olimpijske sezone… Verjamem pa, da ko bom enkrat spoznala svojega otroka in se zaljubila vanj, ne bom več želela spreminjati preteklosti, saj potem ne bi imela več točno tega otroka.
Moje počutje sta kmalu pokvarila nosečniška slabost in utrujenost. Najhuje je bilo od 5. do 10. tedna nosečnosti. Ves čas mi je bilo slabo in čisto nič mi ni pasalo jesti (bruhala sicer nisem nikoli). Počutila sem se izjemno utrujeno in zelo slabo sem prenašala avgustovsko vročino (pa imam drugače rada vročino). Sem pa bila vseeno skoraj vsak dan aktivna. Kolesarila sem, trenirala na eliptiku ali v bazenu. Treningi so bili seveda zelo lahkotni, želela sem le ostati aktivna in izboljšati počutje. Tudi kadar sem se komaj spravila na trening, sem se potem počutila malo boljše. Vsaj slabost in utrujenost sta se zdeli bolj normalni. So pa bili tudi dnevi, ko se doma skoraj nisem premaknila s kavča.
V tem času sem tudi začela pomagati na Inštitutu za biologijo celice, kjer sem opravljala svojo magistrsko nalogo. Ker sem bila prisiljena izpustili celotno sezono, sem se počutila ničvredno in neuporabno. Na inštitutu pa so z veseljem sprejeli mojo pomoč in tako sem se spet počutila koristno. Poleg tega sem bila spet v stiku z delom na področju biokemije in tako zmanjšala stres glede vprašanja, kaj bom počela v prihodnosti in kako bom našla službo. Delo pa je bilo tudi zelo dobra distrakcija od žalosti in od slabosti.
Po 10. tednu sta slabost in utrujenost počasi začeli popuščati. Začela sem z bolj resnimi treningi. Dodala sem intervalne treninge dvakrat na teden. Te izvajam na eliptiku ali pa na stopnicah. Teči še ne morem, lahko pa delam skipinge po stopnicah, kar je tudi dober trening kratkih intervalov. Na eliptiku delam daljše intervale in vzdržljivostne treninge. Veliko sem tudi kolesarila zunaj z mojim cestnim kolesom (ko je bilo še lepo vreme in ko mi je še bilo udobno v kolesarski poziciji). Enkrat tedensko sem začela trenirati v fitnesu pod vodstvom trenerja, s katerim delava na izboljšanju ravnovesja mišic in rehabilitaciji poškodbe, enkrat tedensko pa še sama doma naredim trening za moč.
Vesela sem, da spet redno treniram, saj sem tega navajena in si drugačnega življenja ne predstavljam. Se moram pa seveda prilagajati svojim trenutnim zmožnostim, ki so med nosečnostjo drugačne. Srčni utrip hitreje naraste, na svojem domačem eliptiku treniram na nižji stopnji, isto kolesarsko traso pa prevozim v daljšem času. Po eni strani je celo lažje, da trenutno ne tečem, saj se tako ne morem primerjati s stanjem pred nosečnostjo. Trenutno je moj cilj le ostati v dobri fizični pripravljenosti in poskrbeti, da se bom lahko po porodu čim prej varno vrnila v tek.
Moja velika želja je vrniti se nazaj v vrhunski šport in verjamem, da mi lahko uspe. Predvsem pa si želim spet uživati v teku brez bolečine. Tek neskončno pogrešam. Ampak bomo videli, kaj bo prinesla prihodnost. Na prvem mestu je zdaj zdravje in dobro počutje mojega otroka.