Po sanjski sezoni 2023, je bila sezona 2024 kot moja najhujša nočna mora.
Ponovila se je poškodba tetive bicepsa.
S tem sem imela težave že od oktobra 2020. Takrat sem na treningu šprintov naenkrat začutila bolečino v ritnici. Po enotedenski pavzi od teka je bolečina izginila in vrnila sem se v normalen tekaški trening. Sem pa od takrat naprej pogosto med tekom čutila rahlo bolečino v predelu ritnice ali bicepsa. Potem pa se je bolečina poleti 2021 močno poslabšala. Ampak bolečina je bila stabilna – ko sem se ogrela, se je zmanjšala, in po težkem treningu se stanje ni poslabšalo. Tako sva se s trenerjem odločila, da bom tekla z bolečino in na vsak način nastopila na Olimpijskih igrah. Adrenalin je pomagal in med tekmo nisem čutila nobene bolečine. Splačalo se je stiskati zobe na treningih, saj sem v Tokiu 2021 dosegla svoj največji uspeh do takrat – 6. mesto z državnim rekordom.
Po OI sem poskušala sanirati poškodbo tako, da sem trenirala brez teka (na kolesu, eliptiku, v bazenu, pozimi pa sem veliko tekla na smučeh). Ampak ni nič pomagalo. Šele, ko sem se kljub bolečini postopoma začela vračati v tek, se je stanje izboljšalo. Poleti sem tudi tekmovala na svetovnem in evropskem prvenstvu. Ves čas sem sicer čutila rahlo bolečino v bicepsu, ampak me ta ni ovirala. (Mi je pa covid preprečil dobre uvrstitve na tekmah…)
Konec septembra 2022 sem se odločila za menjavo trenerja in oktobra začela trenirati po novem trening planu. Ta je bil bolj klasičen: jeseni in pozimi se dela na vzdržljivosti, spomladi, ko se bližajo tekme, pa se postopoma dodajajo vedno bolj intenzivni treningi. In v času umirjenih jesenskih treningih je moja bolečina v bicepsu popolnoma izginila! Bila sem presrečna in uživala v teku bolj kot kadarkoli.
V lanski sezoni sem tekmovala brez bolečin in pokazala velik napredek. Na svetovnem prvenstvu v Budimpešti sem dosegla svoj največji uspeh v karieri – 5. mesto s trenutnim državnim rekordom 9:06,36.
Po koncu sezone je sledila 3-tedenska pavza, potem pa sem se vrnila v trening. Takrat sem spet začutila rahlo bolečino v bicepsu. Že v preteklosti sem opazila, da se je bolečina poslabšala, kadar sem se po nekaj dneh brez teka vrnila v tek. Ampak se nisem preveč obremenjevala. Računala sem na to, da se bo stanje, tako kot leto prej, v času jesenskih treningov spet umirilo. Žal pa so se pojavile druge manjše težave zaradi katerih sem bila prisiljena večkrat prekiniti s tekom (bolečina za kolenom, zastrupitev s hrano…). In vsakič, ko sem se vrnila tek, je bila bolečina malo bolj moteča.
Konec decembra se je zdelo, da se mi je le uspelo vrniti v normalno tekaško rutino. Januarja sem optimistično odpotovala na priprave v Južno Afriko. Tam smo delali trening šprintov, pri katerem pa se je biceps močno razbolel… Sledilo je ogromno prilagojenih treningov in fizioterapij. Nisem pa popolnoma prekinila s tekom, saj sem verjela, da to le poslabša stanje. Februarja sem v Sloveniji prejela injekcijo PRP (Platelet Rich Plasma = plazma bogata s trombociti). Pri tem vzamejo pacientu lastno kri, jo centrifugirajo, izolirajo plazmo s trombociti in koncentrirajo. To nato injicirajo na mesto poškodbe. V plazmi se nahajajo številni vnetni in protivnetni faktorji, ki skupaj s trombociti pospešijo celjenje poškodbe.
2 tedna kasneje sem odpotovala na priprave v Kenijo. Zelo me je skrbelo, kako bom tekla v Keniji. Na moje veliko olajšanje pa je bolečina izginila. Opravila sem 3 tedne dobrih višinskih priprav. Spet sem bila polna optimizma in se veselila prihajajoče sezone, ki je prinašala vznemirljive priložnosti.
V začetku aprila smo odpotovali v Južno Afriko na še zadnje priprave pred začetkom sezone. Kmalu smo opravili prvi trening distanc z ovirami. Pri prvem takem treningu v sezoni sem se vsakič spraševala, kaj mi je tega treba, da med hitrim in napornim tekom še skačem čez ovire. Tokrat pa sem se počutila odlično! Uživala sem pri teku čez ovire in se počutila zelo močno. Kljub prilagojenim treningom pozimi, sem bila očitno v dobri formi.
Pri izteku pa se je nadaljevala nočna mora. Bolečina v bicepsu se je vrnila in bila je še močnejša. Ni pa bil več problem samo bolečina. Še hujši je bil občutek, da pri teku nisem mogla iztegniti noge naprej in normalno zaokrožiti koraka. In če sem poskušala nadaljevati s tekom, je bilo samo slabše. Zdelo se mi je, da je nekaj hudo narobe.
Po vrnitvi domov sem opravila še eno MRI preiskavo, ki še vedno ni pokazala, da bi bilo kaj natrgano. Prejela sem še en odmerek PRP. Ampak tokrat ni bilo učinka. Zato sem se kasneje odločila še za protivnetno injekcijo s kortizonom. Ta je zmanjšala bolečino, ni pa odpravila tistega zoprnega občutka, da ne morem normalno zaokrožiti z nogo.
Ker se je bližalo evropsko prvenstvo in nisem imela več kaj izgubiti, sem klub zoprnem občutku poskušala teči. Čutila sem, da nekoliko bolj obremenjujem zdravo nogo. Vsak trening me je bilo strah, ali se bo noga poslabšala, ali si bom poškodovala še drugo nogo… Treningi niso bili noben užitek, samo stres. Kljub vsemu mi je uspelo narediti nekaj dobrih treningov. En teden pred evropskim prvenstvom sem že verjela, da bo noga zdržala in da bom lahko dobro nastopila.
Potem pa se je noga nekaj dni pred odhodom spet poslabšala in morala sem sprejeti prvo težko odločitev – odpovedati nastop na evropskem prvenstvu. To me je močno prizadelo, saj sem bila ena od favoritinj za medaljo. In ni bilo prvič, da sem bila favoritinja za medaljo na evropskem prvenstvu, pa mi je nekaj preprečilo, da bi se lahko sploh borila zanjo. Odprle so se še vse stare rane in bila sem zelo potrta.
V času evropskega prvenstva sem odpotovala v Frankfurt in tam preživela čas z bivšo trening partnerko Liso, ki je bila v tem času tudi poškodovana. Skupaj sva eno drugo spravljali v boljšo voljo, trenirali na eliptiku, kolesarili v dobri družbi ter spremljali evropsko prvenstvo. V Frankfurt pa sem šla z namenom obiskat nemškega športnega zdravnika, ki skrbi za njihovo atletsko reprezentanco. Tudi on na izvidu MRI ni videl nič posebnega. Postavil je teorijo, da je morda problem v mišici in ne tetivi. Poskusil je z injekcijo mišičnega relaksanta, da bi sprostil mišico. Žal pa to ni imelo nobenega učinka na bolečino. Vseeno sem poskušala biti potrpežljiva. V Sloveniji sem nadaljevala s prilagojenimi treningi in fizioterapijami ter upala, da mi bo uspelo vsaj nastopiti na Olimpijskih igrah v Parizu. O visoki uvrstitvi nisem več razmišljala…
Potem pa sem konec junija poskušala narediti en lahkoten tek in spoznala, da tako žal ne bo šlo. Ne morem teči niti počasi, kaj šele hitro in kaj šele teči čez ovire.
Morala sem si priznati, da je konec mojih sanj o Olimpijskih igrah 2024. Temu sem povsem posvetila svoje življenje v zadnjih letih, zdaj pa ne bom mogla niti nastopiti. Plačana sem zato, da tekmujem, pa nisem mogla nastopiti niti na eni sami tekmi v sezoni. To se mi v karieri še ni zgodilo. Počutila sem se ničvredno. Najbolj pa sem razočarala samo sebe.
Preden sem se dokončno odločila, da ne grem na olimpijske igre, sem živela v hudem stresu. Ne nastopiti v Parizu se mi je zdelo nesprejemljivo. Po sprejemu odločitve pa vsaj tega stresa ni bilo več. Rabila sem nekaj časa zase, da sem žalovala to izgubo. Potem pa sem pogled usmerila naprej. Ni konec sveta. Še veliko vznemirljivih doživetij me čaka v prihodnosti. Ene sanje so se razblinile, ampak rastejo nove. Hvaležna sem za vse dobre stvari, ki jih imam v življenju. Čeprav mi ni uspelo priti do cilja, sem na poti na poti neskončno uživala, hkrati pa sem se izoblikovala v močnejšo osebo. Predvsem pa sem hvaležna za moje bližnje, ki me imajo radi in mi še vedno stojijo ob strani tudi ob razočaranju.
Nadaljevanje sledi…