Na evropsko dvoransko prvenstvo sem odšla s samozavestjo in vznemirjenjem. Imela sem najboljši rezultat med prijavljenimi tekmovalkami na 3000 m. Skozi tekme v dvoranski sezoni sem stopnjevala formo, zato sem pričakovala, da bom v Torunu tekla še hitreje kot sem tekla konec januarja v Karlsruhu (takrat sem na 3000 m tekla 8:48,28). Vedela sem, da sem v dobri formi in da lahko dosežem vrhunsko uvrstitev, morda celo zmagam.
(Foto: Peter Kastelic/Atletska zveza Slovenije)
Kvalifikacije na 3000 m so bile na vrsti prvi dan prvenstva. Tekmovalke smo bile razdeljene na dve kvalifikacijski skupini in jaz sem tekmovala v drugi. Za neposredni preboj v finale sem se morala uvrstiti med prve 4 v skupini. To ne bi smelo biti težko.
Že cel dan pred tekmo sem bila zelo živčna. Ampak kadar sem zelo živčna, se med tekmo počutim odlično. Tudi tokrat je bilo tako. Britanka je narekovala tempo in nas vodila skozi prvi kilometer v zmernem tempu 3:00. Jaz sem bila nekje na koncu skupine. Želela sem biti čim bolj umirjena in se predvsem izogniti prerivanju. Vedela pa sem, da se bom morala počasi prebiti na začetek kolone. V drugem kilometru sem se tako prebijala naprej. Ni mi bilo težko pospeševati, počutila sem se močno in lahkotno. Malo pred 2. kilometrom pa se je na začetku krivine španska atletinja, ki mi je tekla ob boku na zunanji strani, zrinila proti meni. Najbrž zato, da ne bi na ovinku tekla preveč naokoli. Pri tem sem izgubila ravnotežje in začela padati po progi navzdol. V dvorani je v ovinku steza nagnjena, zato da lažje speljemo oster ovinek. Vendar pa ob prerivanju hitro izgubiš ravnotežje in lahko posledično prestopiš robnik. To se je zgodilo meni. Nekaj časa sem lovila ravnotežje in zato naredila prestop šele nekaj korakov po najinem prerivanju. Takoj, ko sem prestopila robnik, sem se zavedala, da to pomeni diskvalifikacijo. Ogromno takih primerov je že bilo na dvoranskih prvenstvih. Vseeno se mi je zdelo, da obstaja upanje, da mi bodo prestop opravičili kot posledico prerivanja. Zato sem na prestop pozabila in tekmovala naprej. Ko smo bile 3 kroge (600 m) pred ciljem, sem začutila, da je tempo rahlo padel, zato sem pospešila in prevzela vodstvo. Zdaj je bil čas, da naredim selekcijo in si zagotovim vstop v finale. En krog kasneje (slabih 400 m do cilja) sem slišala našega trenerja in vodjo reprezentance, Matijo Šestaka, ki mi je zavpil, da smo samo še 4 v skupini. Malo sem se umirila, ampak vseeno nisem želela preveč popustiti, saj nisem želela niti malo tvegati, da se ne bi uvrstila v finale, tako kot pred 2 letoma, ko sem na dvoranskem evropskem prvenstvu tekmovala na 1500 m. Poleg tega sem se počutila res dobro. Slišala sem, kako atletinje za mano dihajo in sem si mislila, naj se kar utrudijo pred jutrišnjim finalom. V zadnjem krogu sem gledala na ekran, da sem se prepričala, da smo res samo še štiri in da imamo dovolj prednosti, da lahko malo zabremzam. V cilj sem pritekla z nasmehom. Res sem uživala v tekmi. Zmagala sem z rezultatom 8:52,22, kar je precej hitro za kvalifikacije, ampak nisem čutila utrujenosti. Mogoče pa lahko res zmagam na tem evropskem prvenstvu.
Te sanje so se kmalu porušile.
Ko sem prišla na ogrevalni prostor, sem izvedela slabo novico. Bila sem v šoku. Nisem mogla verjeti, da se to res dogaja. Gotovo se lahko še pritožimo. Saj morajo razumeti, da sem prestopila zaradi prerivanja in nisem s tem popolnoma ničesar pridobila.
Z Matijo Šestakom in našim fizioterapevtom Nasifom Khalidom sem šla v sobo za video analizo, kjer nam je video sodnik pokazal video z mojim prestopom. Posnetek se je ponavljal, tako da sem lahko milionkrat videla svoj prestop. Na žalost se res ni jasno videlo prerivanja s Španko. Prerivali sva se čisto na začetku tega posnetka. Vidi se, da jaz skoraj padem, nato pa se ujamem in naredim še 5 korakov, ki izgledajo popolnoma normalni preden nato stopim čez robnik. V resnici sem jaz med temi petimi koraki lovila ravnotežje in se poskušala obdržati znotraj proge. Močno sem se trudila sodniku razložiti situacijo in mislim, da je razumel, vendar je rekel, da je žal preveč korakov med kontaktom s sotekmovalko in mojim prestopom in mi tega ne more oprostiti. Če bi mi oprostil, bi moral tako narediti še za vse ostale.
Res sem hvaležna, da je bila ob tistem trenutku ob meni Klara, da sem se lahko zjokala v njenem objemu. Potem smo sicer plačali še 100 eur, da je moj primer obravnavala še širša žirija, a prav veliko upanja ni bilo več. Čez nekaj časa je tudi širša žirija potrdila mnenje prvega sodnika in to je bilo to. Konec evropskega prvenstva zame.
Takoj sem se spomnila še na ogromno primerov diskvalifikacij v dvorani. Najprej sem se spomnila na našega Luko Janežiča, ki je v na evropskem dvoranskem prvenstvu v Beogradu 2017 veljal za favorita za medaljo, potem pa so ga v polfinalu diskvalificirali zaradi prestopa. Spomnila sem se islandske tekačice, ki je še kot mladinka tekmovala na evropskem dvoranskem prvenstvu na 800 m in postavila mladinski evropski rekord. Le da je bila naknadno zaradi prestopa diskvalificirana in ostala brez rekorda. Najbolj odmeven primer pa je s svetovnega dvoranskega prvenstva v Birminghamu 2018, kjer je španski tekač na 400 m Oscar Husillas zmagal z rekordom prvenstev in evropskim rekordom. Naknadno pa sta bila zaradi prestopa diskvalificirana prvo in drugo uvrščeni, svetovni prvak pa je postal Čeh Pavel Maslak, ki je v cilj pritekel tretji.
Diskvalifikacije se na dvoranski prvenstvih dogajajo zelo pogosto. Nisem ne prva, ne zadnja. Vseeno pa sem menja, da bi bilo treba pravila nekoliko omiliti, saj v večini primerov majhen prestop nima nobenega vpliva na končni rezultat. Še posebej ne, če prestopiš zaradi prerivanja, saj si v tem primeru le na slabšem zaradi izgube ritma. Ne vem, ali ta pravila koga ščitijo. Mislim, da prej zmanjšujejo vrednost tekmovanja, saj po nepotrebnem odstranjujejo tekmovalce. Ampak takšna pravila pač imamo. So pa vsaj za vse enaka. Zato sem se s tem hitro sprijaznila, čeprav je bolelo.
Dokler niso naslednji dan zaradi prestopa diskvalificirali enega največjih zvezdnikov tega prvenstva Jakoba Ingebrigtsna v finalu teka na 1500 m, potem ko je zmagal. Tudi on se je seveda pritožil, zraven pa javno zagrozil, da če ga diskvalificirajo, naslednji dan ne bo nastopil na 3000 m. Očitno niso želeli ostati brez Jakoba Ingebrigtsna na tem prvenstvu, saj so ga kmalu oprostili in mu vrnili naslov evropskega prvaka. Kot obrazložitev pa so napisali: “…ker ga je porinil tekmovalec ob njem, vendar pri tem ni dobil nobene prednosti, ki bi vplivala na razplet tekme in doseženi izid“.
Pri meni, ki bi se kvalificirala za finale tudi če bi tekla 7 sekund počasneje, pa je očitno prestop, pri katerem sem skoraj padla, imel prevelik vpliv na razplet tekme in doseženi rezultat.
Kakorkoli, danes sem se vrnila v proces treningov za priprave na Olimpijske igre in odločila sem se, da se ne bom več smilila sami sebi. Dvoranska sezona je bila le ena vmesna stopnja pred Olimpijskimi igrami. V kvalifikacijah sem videla, da sem res dobro pripravljena, da sem lahko samozavestna, da sem med najboljšimi v Evropi. Uživala sem v svojem nastopu. Tega občutka mi nihče ne more vzeti. Jezo pa bom izkoristila za dodaten zagon. Do mojega nastopa na Olimpijskih igrah je še 145 dni in veselim se vsakega dne na tej poti. Konec koncev je v življenju najbolj važno to, da uživamo na poti do cilja.
