Poletno sezono sem začela odlično. V mesecu maju sem osvojila 2. mesto na 1500 m na Continetal Tour Gold mitingu v Ostravi in 6. mesto na 3000 m z zaprekami (z novim državnim rekordom) na mitingu Diamantne lige v Dohi. Na tekmah sem uživala, bila sem samozavestna in se veselila nadaljevanja sezone.
Potem pa sem junija na Continetal Tour Gold mitingu v Turkuju s kolenom zadela ob zapreko in morala sem odstopiti. S kolenom na srečo ni bilo nič hujšega, bilo je le močno otečeno in čez par dni sem že lahko tekla. Se mi je pa ob tem močno poslabšala kronična bolečina, ki me je spremljala že nekaj časa, a me do zdaj ni ovirala pri teku. Ker se bolečina z vsakodnevnimi fizioterapijami ni izboljšala, sem opravila magnetno resonanco, ki ni pokazala resne poškodbe. Zato sem se odločila, da bom na vsak način nastopila v Tokiu.
Daljše treninge sem opravljala na kolesu ali orbitreku, kjer me ni nič bolelo. Glavne treninge na stadionu pa sem naredila kljub bolečini. Ko sem bila dobro ogreta, je bila bolečina minimalna in lahko sem naredila zelo dobre treninge, ki so mi vlivali samozavest. Skoraj vsak dan sem bila na fizioterapijah. Fizioterapevti Nasif Khalid, Urban Komac in Erika Krampelj so se močno trudili, da so čim bolj omilili bolečino. Neskončno hvaležna sem tudi mojemu trenerju, ki je ohranjal pozitivno miselnost in me kljub vsemu vrhunsko pripravil na najino najpomembnejšo tekmo do zdaj.
Nisem si tako predstavljala svojih priprav na Olimpijske igre. Morala bi se počutiti odlično, uživati na treningih in se veseliti Olimpijskih iger. Namesto tega pa sem tekla v bolečinah in nisem vedela, ali bom sploh sposobna preteči 3000 m z zaprekami.
Zato sem toliko več časa posvetila psihološkemu treningu. Ker nisem mogla trenirati teka čez zapreke in prehoda vodne zapreke, sem vsak večer vadila s pomočjo vizualizacije. S športnim psihologom sem ogromno delala na premagovanju bolečine in dvigovanju samozavesti s tehnikami sproščanja, hipnoze, vizualizacije in pozitivnega samogovora. Za dvig motivacije in optimizma sem poslušala podcaste Finding Mastery in Game Changer Mentality. Ena misel, ki sem jo slišala v enem izmed podcastov, je bila: The only way is forward. Res je! Nima se smisla spraševati, zakaj mi gre vedno vse narobe in se smiliti sama sebi. Vplivam lahko samo na to, kako nadaljujem od tukaj naprej.
21.7. smo atleti odpotovali na Japonsko. Najprej smo 5 dni bivali v kraju Narita približno 1 uro vožnje iz Tokia, kjer smo opravili še zadnje priprave in se aklimatizirali na časovni pas ter vroče in vlažno vreme. Prvih nekaj dni sem imela težave zaradi “jet laga”. Čez dan sem bila zelo zaspana, sredi noči pa sem se zbujala in težko zaspala nazaj. Vročina me ni hudo motila, saj sem že v Sloveniji treninge izvajala kar sredi dneva, ko je bilo najbolj vroče. V hotelu smo bili v strogi karanteni. Nastanjeni smo bili v svojem nadstropju v hotelu in imeli svojo jedilnico. Na treninge smo lahko šli le ob določenem času, ko so nas oni peljali na stadion ali v fitnes. Tako da res nismo bili v stiku z nikomer. Kljub strogi karanteni nam ni nič manjkalo. Zelo lepo so skrbeli za nas, bili smo nastanjenih v udobnih sobah, hrana je bila odlična. En dan nas je na treningu celo obiskal župan mesta Narita, na tribunah pa so bili domačini, ki so nas cel trening spodbujali. Zelo lepo je bilo?
Na Japonskem je bil z nami tudi naš fizioterapevt Khalid, ki mi je vsak dan naredil terapijo ali dve. Bolečina se je končno začela umirjati in naredila sem nekaj zelo dobrih treningov. Tudi z zaprekami. Narito sem tako zapustila samozavestna in odločna, da mi nič ne bo preprečilo vrhunskega nastopa v Tokiu.
