27.7. smo atleti odpotovali v Olimpijsko vas. Do mojega nastopa v kvalifikacijah je bilo še 5 dni. Bila sem popolnoma osredotočena na svoj nastop, druge stvari me niso zanimale. Počutila sem se pripravljeno. Pozabila sem na vse težave, ki sem jih imela pred tem. Vsak dan sem delala na psihološki pripravi. Pomagala sem si s posnetki športnega psihologa in z aplikacijo z vodenimi meditacijami. Želela sem biti čim bolj umirjena in sproščena, kolikor se je seveda dalo ob napetosti, ki se je vsak dan stopnjevala. Poleg tega sem z vizualizacijo trenirala svoj nastop tako, da sem med nastopom v vsakem trenutku vedela, kako se mentalno odzvati.
Kvalifikacije v moji disciplini so bile na sporedu 1.8. v dopoldanskem času. Nastopila sem v zadnji, 3. skupini, ki je štartala ob 10:10. Budilko sem si nastavila ob 5:25, ampak sem se zaradi vznemirjenosti zbudila že prej. Šla sem na kratek tek, naredila nekaj razteznih ter tekaških vaj in ritem tekov, nato pa šla na zajtrk. Tako kot vse dni prej na Japonskem sem jedla kosmiče in banano z mlekom ter pomarančni sok. 7:30 smo se s trenerjem Tevžem in fizioterapevtom Khalidom odpravili na avtobus proti Olimpijskem stadionu. Khalid mi je v ogrevalnem prostoru naredil še kratko terapijo, potem pa je bil že čas za ogrevanje. Bilo je vroče. Med ogrevanjem sem se hladila z ledenimi kockami, da se moje telo ne bi pregrelo. Bila sem živčna, ampak sem se poskušala osredotočiti na sedanji trenutek in ne preveč razmišljati o tekmi. Vedela sem, kaj moram narediti.
Cilj je bil slediti vodilnim in poskrbeti, da bom v cilju med prvimi 3, ki se neposredno uvrstijo v finale. Po štartu sem se znašla na čelu in narekovala sem zmeren tempo, ki mi je odgovarjal (3:10/km). V drugem kilometru je Madžarka prevzela vodstvo in narekovala enak tempo. V zadnjem kilometru sta Afričanki pospešili in brez težav sem jima sledila. Na koncu sem v finišu osvojila 2. mesto in se uvrstila v finale.
Tempo ni bil hud in med tekmo nisem zelo trpela. Vseeno pa sem bila po tekmi precej utrujena. Poznalo se je, da smo tekle v hudi vročini. Na stadionu je kazalo 38°C, na direktnem soncu pa je bila temperatura gotovo še višja. Ljudje mi pogosto rečejo, da se v naši disciplini vsak krog ohladimo z vodo. Lahko vam povem, da to, da si stopalo zmočimo s toplo vodo, ni prav nobena osvežitev. Zase pa lahko res rečem, da vročino zelo dobro prenašam in me med samim tekom ne moti. Pravzaprav v toplem vremenu uživam. Vseeno pa sem po tekmi čutila dodatno utrujenost, ki jo lahko pripišem vročini.
Finale je bil na sporedu čez 3 dni (4.8. ob 20:00), torej sem imela dovolj časa za počitek. Takoj po tekmi sem naredila iztek, raztezne vaje in fizioterapijo. Naslednji dan sem naredila približno 40 min lahkotnega teka. Čutila sem še utrujenost od prejšnjega dne, a ni bilo prehudo. Dan pred finalom sem naredila trening na stadionu in počutila sem se zelo dobro. Noge so bile lahkotne. Bila sem pripravljena na hiter tek.
Zadnjih 5 let sva se s trenerjem pripravljala na to tekmo. Olimpijske igre v Tokiu. Vse sva počela z namenom, da bom tukaj najbolje pripravljena. Imela sva vzpone in padce. Ampak v celotni poti sem neskončno uživala in je ne bi zamenjala za nič na svetu. Zdaj sem bila končno tukaj. Želela sem, da bi bila to moja najboljša tekma v življenju. Na Olimpijskih igrah sem želela dati vse od sebe, da mi ne bi bilo kaj žal (ene 100x sem poslušala posnetek Andreja Hauptmana na Instagramu, kako je spodbujal Primoža Rogliča na poti do zlate Olimpijske medalje).
Na ogrevanju sem bila izjemno živčna. Težko sem dihala. Ampak se nisem obremenjevala s tem. Vedela sem, da je to psihičnega izvora in edino, kar mi lahko pomaga je, da se ne sekiram zaradi tega. Vedela sem, da bodo težave z dihanjem minile takoj, ko bo počila štartna pištola. Tako kot v kvalifikacijah, sem tudi pred finalom poskušala biti osredotočena na to, kaj počnem med ogrevanjem, in ne razmišljati o tekmi. Vse delo sem že opravila pred tem (fizično in psihološko), zdaj ni imelo smisla preveč razmišljati.
Tudi Tevž in Khalid sta bila izjemno živčna, kar me je celo malo sprostilo. Ko sem videla njiju, sem si mislila, saj ni tako hudo, da bi bilo treba biti tako živčen 🙂
V “call roomu” je moja živčnost malo popustila. Ker sem bila že drugič v “call roomu” (prvič v kvalifikacijah), sem se počutila domače. Poleg tega sem si tudi ta trenutek večkrat vizualizirala in si predstavljala, kako se v “call roomu” počutim sproščeno, mirno in samozavestno. Psihološki trening se je izplačal. Ko smo se odpravile na stadion, so nam prostovoljci ploskali in nas spodbujali. Takoj, ko smo prišle na stezo, so nas postavili na štartno črto. Tudi ta trenutek sem že neštetokrat vizualizirala. Moja glava je bila prazna. Pripravljena sem bila na štart.
Začetek ni bil zelo hiter (3:05/km), zato smo tekle v strjeni koloni in je bilo precej kaotično. Veliko je bilo prerivanja. Ker nisem želela biti vpletena v padec, sem se raje malo umaknila in umirjeno tekla na koncu kolone. Tempo je bil dovolj počasen, da bi z lahkoto pospešila.
Ko sem videla, da so prve punce začele pospeševati, sem se prebila naprej. Potem je napadla Američanka Courtney Frerichs. Sledila ji je le Ugandčanka, jaz pa sem močno pospešila in lovila Kenijko na 3 mestu. Želela sem biti zraven. Nisem ji mogla dolgo slediti, vseeno pa sem bila odločena, da bom iz sebe potegnila vse, kar imam. Ob vstopu v zadnji krog sem že močno trpela. Sploh nisem več videla tekmic, nisem opazila Etiopijke, ki me je prehitela. Niti nisem vedela, da sem prehitela Kenijko Yavi, ki teče za Bahrain. Samo še do cilja sem morala priti. Preskok zadnje vodne ovire še nikoli ni bil tako boleč. Ostala je le še zadnja ravnina do cilja. Želela sem šprintati, ampak noge niso ubogale. Tik pred ciljem me je prehitela Nemka Gesa Krause.
V cilju sem se sesedla na tla zaradi utrujenosti. To je to. Moj olimpijski nastop je mimo. Bila sem zelo vesela in zadovoljna. Dala sem vse od sebe. Uživala sem v tekmi. Osvojila sem 6. mesto in za 2 sekundi izboljšala svoj državni rekord! Za Olimpijske igre sem živela zadnjih 5 let. So izjemen, lahko tudi samo enkraten dogodek za športnika. Še nikoli se nisem počutila tako izpolnjene v cilju.
Če bi mi pred enim mesecem, ko sem zaradi prehudih bolečin ob teku večkrat jokala v fitnesu na orbitreku, rekli, da bom osvojila 6. mesto, bi se mi to zdelo izjemno. Zdaj, ko sem osvojila 6. mesto, pa se mi ne zdi nič posebnega. Zdaj si želim še več. Taki pač smo vrhunski športniki in to nas žene naprej.
Vendar pa, ko zdaj pogledam na svoj olimpijski nastop, sem zelo ponosna nase. Na tekmi sem dala vse od sebe in dosegla svoj maksimum. Izjemna izkušnja je bila. Zdaj imam še večjo željo nastopiti na naslednjih igrah, ki bodo na vrsti že čez 3 leta v Parizu.
