Pod Tevževim vodstvom sem trenirala 6 let. Skupaj sva začela čisto od začetka. Jaz sem se že celo leto borila s poškodbo Ahilove tetive in potrebovala sem operacijo. Tevž je že prej pomagal mojemu prejšnjemu trenerju, takrat pa sva se odločila, da greva na svoje. Verjela sva eden v drugega in si skupaj postavila cilj: borba za medaljo na olimpijskih igrah v Tokiu.
Začela sva sama, postopoma pa se nama je pridružilo vedno več novih članov. Skupina zdaj vključuje že več kot 15 atletinj in atletov. V teh letih sem dosegla svoje najboljše rezultate v karieri, postavila številne državne rekorde, nastopala v finalih evropskih in svetovnih prvenstev ter osvojila 6. mesto na olimpijskih igrah. Razvila sem se kot oseba, sklenila številna prijateljstva in zares uživala na treningih. Tevžu bom večno hvaležna za vse kar je naredil zame v teh letih. Brez njega danes ne bi bila, kjer sem.
Zdaj pa je prišel čas za spremembo. Po številnih razočaranjih (poškodbe, bolezni, diskvalifikacija..) sem se mentalno vedno težje pobirala. Seveda nisem še obupala, še vedno sem osredotočena na Pariz 2024. Še vedno uživam v teku in imam rada življenje vrhunske atletinje. Ampak nekako na treningu nisem bila več sproščena in vesela. Bil je ravno konec dolge in nesrečne sezone in najprej sem potrebovala nekaj časa za popoln odklop od treningov.
Na to, da bi zamenjala trenerja, sama nisem nikoli pomislila. Ta možnost v moji glavi sploh ni obstajala. Saj imam najboljšega trenerja in skupino, zakaj bi si želela kaj drugega?
Potem pa je enkrat Tevž rekel Mateju, da bi bilo morda najboljše, da grem drugam. V tistem trenutku, ko mi je Matej to povedal, pa sem presenetljivo začutila olajšanje in navdušenje nad novim začetkom. Začela sem razmišljati o tem, kaj bom, če ostanem brez Tevža kot trenerja. Edina možnost je bila, da poiščem trenerja/skupino v tujini. Pogovarjala sem se z nekaterimi atletinjami in se povezala z nekaj trenerji. Na moje presenečenje je bila nemška atletinja Gesa Krause (najboljša Evropejka v disciplini 3000 m zapreke zadnjih let) navdušena nad idejo, da bi se ji pridružila kot trening partnerka. In tudi jaz sem bila navdušena.
Seveda pa odločitev še zdaleč ni bila lahka. Na Tevža in atlete iz skupine sem se močno navezala. Z njimi sem preživela večino svojega časa. Odločanje o tem, ali naj jih zapustim in se pridružim novi skupini, je bilo zelo stresno. Na koncu je vseeno prevladala želja po novem začetku in odločila sem se, da se pridružim trenerju v Nemčiji.
Z Matejem sva se tako v začetku oktobra odpeljala v Frankfurt, kjer sva spoznala trenerja in njegove atletinje. Zelo lepo so me sprejeli in z njimi sem opravila nekaj treningov. Opravila sem tudi test z meritvijo srčnega utripa in laktata, da je trener ocenil mojo trenutno formo. Na podlagi tega je napisal trening plan za naslednja 2 meseca in to je bilo to. Začela sem trenirati po planu novega trenerja.
Zmenili smo se, da bom oktobra in novembra trenirala sama doma s pomočjo Mateja. On je odličen rekreativni tekač in mi pomaga na vseh treningih (kadar ima čas poleg službe). Tudi trener v Nemčiji je bil navdušen nad njim, ko smo skupaj delali trening 10×400😊 Treningi v tem obdobju so zelo umirjeni. Poudarek je na nabiranju vzdržljivosti. Intenzivnost pa se postopoma stopnjuje vsak mesec. Zaenkrat mi tak trening zelo odgovarja. Po dolgem času spet tečem brez bolečin zaradi česar sem ZELO srečna😊
Decembra sem bom za dva tedna pridružila skupini v Frankfurtu, januarja pa gremo skupaj na višinske priprave v Kenijo. To bo zagotovo izziv, ki pa se ga zelo veselim. Veselim se, da bom spletla nova prijateljstva in spoznala nove kraje. Trenutno se tudi intenzivno učim nemščine, saj bi rada bila sposobna komunicirati z njimi v nemščini. Najpomembnejše pa je, da sem dobila nov zagon. Ta sprememba mi je omogočila, da gledam naprej in se veselim prihodnjih izzivov namesto, da sem žalostna zaradi izgubljenih priložnosti v preteklosti.