Za mano je dober teden višinskih priprav v mestu Iten v Keniji na približno 2400 m nadmorske višine.

Velikokrat sem že bila na višinskih pripravah na Pokljuki, kjer sem v Hotelu Pokljuka spala v višinski sobi na simulirani višini 2400–2800 m. V sobi sem občutila pomanjkanje kisika. Bila sem bolj zaspana in zadihala sem že samo, ko sem vstala iz postelje. V sklopu višinskih priprav na Pokljuki sem treninge opravljala v nižini, vendar so ti čez kakšen teden spanja v višinski sobi postali težji, saj mi je kronično primanjkovalo kisika in sem bila zato tudi v nižini bolj zadihana in utrujena. Višinske priprave na Pokljuki so se izkazale za zelo učinkovite in so predstavljale pomemben del priprav na moj nastop v Tokiu.

Sem se pa vedno spraševala, kako lahko tekači na višini 2400 m tudi trenirajo. Če je že samo bivanje v sobi s simulirano višino težko, kako se na taki višini trenira?

Zdaj lahko sama doživim to izkušnjo. S svojo nemško ekipo sem v začetku januarja odpotovala v Kenijo. Pot je trajala 2 dni. Prvi dan smo iz Evrope leteli v glavno mesto Kenije – Nairobi, naslednji dan pa nas je čakal notranji let Nairobi–Eldoret in še približno enourna vožnja do Itena in našega hotela Kerio View. Hotel se nahaja na robu planote in takoj sem bila očarana nad čudovitim razgledom na dolino Kerio, ki se nahaja 1400 m nižje.

Bivamo v majhnih in preprostih sobah, ampak imamo vse kar potrebujemo, da se med treningi dobro spočijemo. Hotel ima prelep vrt, kjer lahko preživljamo prosti čas in uživamo na soncu. Vreme tukaj je idealno: okoli 20 stopinj, sončno in brez vlažnosti. Je pa sonce zelo močno, zato je krema za sončenje nujna! Hrana v hotelu je res okusna in zelo zanimivo je poskušati razne afriške in indijske jedi, kot so chapati (nekaj med palačinko in tortiljo), ugali (podobno polenti) in matoke (vrsta banane, ki se uporablja kot krompir).

Afriški svet je povsem drugačen od evropskega. Domačini so revni, ampak svobodni in umirjeni. Zdi se, da se jim nikamor ne mudi, za razliko od nas v razvitem svetu, ki vedno nekam hitimo. Še posebej prisrčni so otroci, ki nas, ko tečemo mimo, vedno glasno pozdravljajo, tako da imamo pri teku vedno navijače. Včasih se nam za nekaj deset metrov pridružijo in prav lepo je gledati njihovo naravno tehniko teka, pa čeprav tečejo v natikačih. Poleg otrok srečamo tudi ogromno živali. Največ je ovc, ki se nahajajo povsod ob cesti, najdejo pa se tudi krave, koze, kokoši in gosi.

Za tek imamo na voljo neskončne asfaltne ceste in makadamske poti. Slednje so zelo neravne in polne kamenja, zato je treba biti med tekom previden in zbran. Jaz sem drugi dan že padla in si opraskala nogo in roko (nisem bila ne prva, ne zadnja). Hitrejše teke zato opravljamo le na asfaltni cesti. V Itenu je tudi stadion s tartansko stezo, a je ta od letos na voljo le gostom hotela, ki ima stadion v lasti, zato se moramo na treninge distanc voziti v Eldoret.

Cilj dolgega teka – tekli smo 20 km naravnost po cesti in se peljali nazaj.
Stadion v Eldoretu (z nedokončanimi in razpadajočimi tribunami ter močno obrabljeno stezo, ampak s posebno energijo)

Najlepši je to, da so ceste vedno polne tekačev. Sem prihaja ogromno tekačev iz vse Evrope, tečejo pa seveda tudi domačini. In vsi smo tukaj z enakim namenom: biti čim boljši tekač. Sem smo prišli teč, jest in počivat. In nič drugega. Saj tudi ni nič drugega za početi in s tem smo povsem zadovoljni. In čeprav bomo poleti nekateri med seboj tekmeci, smo tukaj prijatelji.

Kako torej izgleda tek na 2400 m nadmorske višine?

Prvih pet dni smo imeli za trening le počasne teke, saj se je treba najprej privaditi na višino. Začeli smo s teki nad 5:00/km in stopnjevali do okoli 4:40/km (po ravnem terenu). Meni osebno med tekom ni bilo težko, ni se mi zdelo, da bi težje dihala, sem pa po teku čutila večjo utrujenost kot ponavadi. Na splošno je občutek zelo podoben kot v višinski sobi. Bolj sem utrujena in hitreje sem zadihana, kar je še posebej opazno pri hoji po stopnicah. Tretji večer in četrti dan sem imela malo krize. Čutila sem, da mi primanjkuje kisika in bolela me je glava. Ampak je bilo med in po teku boljše, saj sem se dobro predihala. Peti dan nisem več imela težav. Tudi težji treningi so mi šli dobro. Je pa za mano šele prvi teden in težek del priprav šele prihaja, zato morem ostati umirjena in potrpežljiva ter med treningi dovolj jesti in počivati.