Miting Karlsruhe, 5000 m: 1. mesto – 15:08,12 (DR)
Zadnja leta enkrat v sezoni, na začetku sezone, tečem na 5000 m, saj se mi zdi dobra priprava za mojo disciplino. Ko pretečem 12,5 krogov, se mi 7,5 krogov z zaprekami ne zdi tako hudo 🙂
Moj prejšnji osebni rekord je bil 15:30 in želela sem ga močno popraviti. Na sporedu mitinga so bile samo tekaške discipline (800 m, 1500 m, 3000 m zapreke in 5000 m) in temu je bila prilagojena tudi organizacija. Ker tekači tečemo samo po prvi progi, so gledalcem omogočili, da so stali in navijali na zunanjih progah znotraj stadiona, s čimer so pričarali izjemno vzdušje, podobno kot na kolesarskih dirkah.
Med tekom sem bila sicer močno osredotočena na svoj tek in poskušala biti čim bolj mirna in sproščena ter ne razmišljati o številu krogov do cilja. Uspelo mi je, krogi so zelo hitro minevali. Čeprav so bile moje noge utrujene, mi je zadnjih 500 m uspelo pospešiti in pobegniti sotekmovalkam. Spomnila sem se na težek trening, ki sem ga opravila pred enim tednom (5x 1000). Zadnjih 200 m pri zadnji ponovitvi je Matej tekel ob meni in me spodbujal, da sem pospešila. Predstavljala sem si, da teče ob meni. Zmagala sem z novim državnim rekordom!*
*Klara Lukan je 3 tedne kasneje rekord izboljšala za 8 sekund.
Miting srebrne serije Rehlingen, 1500 m: 1. mesto – 4:06,51
Teden dni kasneje sem se s trenerjem in trening partnerko Olivio iz Frankfurta odpeljala v Rehlingen, kjer je potekal miting srebrne serije. Tokrat sva nastopili na malo krajši razdalji – 1500 m. Bila sem sproščena in se veselila dobre tekme, povsem brez pritiska. Rada tečem na 1500 m. Pričakovala sem, da bo tek na malo krajšo razdaljo šok za telo, ampak sem se počutila zelo dobro. Tempo je bil sicer nekoliko počasnejši od pričakovanega. Čeprav so bile zadnjih 100 m noge kot kamen, mi je uspelo ostati osredotočena le na svojo tehniko teka. Na moje presenečenje sem imela največ moči, pobegnila tekmicam in zmagala.
Diamantna liga Firenze, 3000 m z zaprekami: 6. mesto – 9:10,07 (DR)
Po dveh bolj sproščenih tekmah sem bila spet na Diamantni ligi.
Cilj je bil teči hitreje kot v Dohi. Po startu smo se spet hitro razdelile v dve skupini. Prva skupina afriških tekačic je startala zelo hitro, ostale pa smo tekle malo bolj konzervativno. Prvi kilometer smo pretekle v času okoli 3:04 in dva kilometra okoli 6:10. Po dveh kilometrih sem imela še moči in čas je bil, da pospešimo. Čutila sem, da so tekačice pred mano pospešile in brez težav sem jim sledila. 700 m do cilja pa sem se odločila, da jaz napadem. Šla sem mimo njih in tekla na polno. Šlo je gladko do zadnje vodne ovire, ki je nisem najboljše preskočila. Tam sem izgubila nekaj hitrosti in moči. Poskušala sem se zbrati in čim boljše odteči zadnjih 100 m ter ujeti še eno Kenijko pred mano, ampak mi ni uspelo obdržati pravega fokusa. Tik pred ciljem me je dohitela Francozinja.
Končala sem na 6. mestu, tik za Francozinjo. Če bi tekla le 6 stotink hitreje, bi bila 4. Zaradi tega sem bila malo razočarana. Poleg tega je le malo zmanjkalo, da bi prebila mejo 9:10. Vseeno, za dobre 3 sekunde sem izboljšala svoj državni rekord in lahko sem zadovoljna.
Ekipno evropsko prvenstvo Chorzow, 3000 m zapreke: 1. mesto – 9:23,41
Vsaki dve leti poteka ekipno evropsko prvenstvo v atletiki. Takrat reprezentanca tekmuje kot ekipa. Vsak atlet v svoji disciplini tekmuje po najboljših močeh in nabira točke za ekipo. Število točk, ki jih osvoji, je odvisno od uvrstitve. Jaz imam zelo rada to tekmo zaradi ekipnega duha, ki takrat vlada v reprezentanci. Tekmujemo v treh dimenzijah, Slovenska ekipa je v drugi dimenziji. Prva tri mesta vodijo v prvo dimenzijo in to je bil naš cilj.
Teden dni pred tekmo se mi je po treningu distanc vnel stopalni lok, kar me je zelo prestrašilo. Nisem želela izpustiti te tekme in razočarati ekipe, seveda pa nisem želela tvegati hujše poškodbe, ki bi mi uničila sezono. Nekaj dni nisem tekla in sem hodila na fizioterapije in stopalo se je hitro umirilo. Zato sva se s trenerjem odločila, da odpotujem na Poljsko, kjer bom poskusila s tekom in se odločila, ali bom nastopila. V ekipi smo imeli fizioterapevte, ki so skrbeli zame in sem jim zelo hvaležna. Stopalo je bilo v redu! Odločila sem se, da nastopim, ampak tečem umirjeno in samo zmagam (v drugi dimenziji nisem imela hude konkurence).
Ko smo prišle na stadion, pa me je začelo boleti v želodcu. Še bolj je bolelo, če sem poskušala teči. Na startni črti sem bila zelo prestrašena. NUJNO moram odteči do cilja, saj so točke zelo pomembne za našo ekipo. Bili smo na tretjem mestu, ampak je bilo zelo tesno. Pripravila sem se na to, da bom zelo trpela. Po poku startne pištole pa na moje veliko olajšanje nisem več nič čutila. Mislim, da ko enkrat poči startna pištola, vstopim v tak fokus, da odmislim vse ostalo. Tekla sem umirjeno za litvansko atletinjo, ki se je odločila, da bo narekovala tempo. Krog pred ciljem pa sem pospešila in sproščeno pritekla do zmage in maksimalnega nabora točk za ekipo. Kmalu po tem, ko sem pritekla v cilj, sem spet čutila bolečino v želodcu…
Za tretje mesto smo se borili z Litvanci in šlo je zelo na tesno. Zadnja disciplina, mešana štafeta 4x 400 je odločila o vrstnem redu. Čeprav je naša štafeta zmagala, so bili Litvanci preblizu in na koncu smo žal izgubili tretje mesto za POL točke. Res smo se že veselili napredovanja v prvo dimenzijo, kar bi bil zgodovinski dosežek za Slovenijo. Žal bomo morali počakati na novo priložnost čez 2 leti.
Letos je ekipno evropsko prvenstvo potekalo v sklopu evropskih iger. Predvidevam, da so tekmi združili, ker bi bilo drugače preveč tekem. V atletiki je tako rezultat, ki si ga dosegel na ekipni tekmi v svoji dimenziji, štel še za skupno uvrstitev na Evropskih igrah skozi vse 3 dimenzije. Različne dimenzije so potekale ob različnem času. Tretja (najšibkejša) dimenzija je potekala od torka do četrtka dopoldne, naša dimenzija od torka do četrtka popoldne, prva dimenzija pa od petka do nedelje popoldne. Tako nismo imeli enakih pogojev, nismo tekmovali direktno eden proti drugemu, poleg tega pa je imela prva dimenzija to prednost, da so točno vedeli, kakšen rezultat morajo doseči za medaljo.
Ampak izgleda, da se v tekaških disciplinah ni nihče preveč oziral na to. Večina tekov je bila namreč taktičnih, saj je bila naša prva naloga doseči čim višjo uvrstitev za ekipo, ne glede na čas. Jaz sem tako na koncu na Evropskih igrah osvojila srebrno medaljo, ki so jo poslali po pošti na Atletsko zvezo Slovenije.
Diamantna liga Lozana, 3000 m zapreke: 6. mesto – 9.19,20
Pred začetkom sezone s trenerjem nisva planirala nastopa v Lozani, ampak potem sva se na hitro premislila in sem šla še v Lozano. Švicarska mesta so mi zelo všeč in tudi nad Lozano sem bila navdušena. Nekako pa do zdaj v Švici še nikoli nisem dobro tekmovala in tudi v Lozani je bilo tako.
Kot ponavadi so afriške atletinje startale zelo hitro, ostale pa smo tekle svoj tempo. Tokrat sem se jaz znašla v ospredju zasledovalne skupine in narekovala tempo. Zdelo se mi je, da narekujem soliden tempo, potem pa sem na 2 km zagledala vmesen čas okoli 6:13, kar me je šokiralo. Planirala sem tek okoli 6:05-6:10. Na moje presenečenje pa nisem mogla pospešiti kot ponavadi, ampak sem zapadla v krizo. Vseeno sem uspela obraniti prvo mesto v zasledovalni skupini, kar je pomenilo končno 6. mesto in nove točke v seštevku Diamantne lige. S tem sem se že skoraj zagotovo uvrstila v finale Diamantne lige. Nad časom 9:19 pa sem bila razočarana. No, če bi bila tekma en dan kasneje, bi rezultat veljal za normo za Olimpijske igre, kar ne bi bilo slabo 🙂 (Kvalifikacijsko okno za OI je od 1.7. naprej, Lozana pa je bila 30.6.)
Za mano je bilo že kar nekaj tekem v sezoni, imela sem skrbi zaradi vnetega stopala, za nastop v Lozani pa sem se odločila v zadnjem trenutku, zato sklepam, da je bil vzrok za slab nastop mentalna utrujenost.
V Lozani sem prvič nastopila v dresu in šprintaricah mojega novega sponzorja Pume.
Državno prvenstvo Velenje, 1500 m & 800 m: 2x 1. mesto – 4:16,79 & 2:03,05
Po Lozani me je čakal samo še nastop na državnem prvenstvu, kar je zabavno in ni mentalno naporno. Na 1500 m nisem imela močne konkurence in sem tekla od štarta do cilja sama.
Tekme na 800 m sem se bolj veselila, saj sem imela dobro konkurenco v Jerneji Smonkar in Petji Klojčnik. Upala sem, da bomo tekle hitro. Jerneja in Petja sta se očitno zmenili, da bo Petja narekovala tempo prvega kroga, potem pa bo šla naprej Jerneja. Čutila sem, da je v drugem krogu tempo nekoliko padel, zato sem poskušala pomagati tako, da sem šla Jerneji na bok. Zadnjih 150 m pa sem tekla na polno in uspelo mi je za las zmagati.
Bil je zabaven vikend, sem bila pa vesela, da sem s tem zaključila prvi del tekmovalne sezona. Potrebovala sem sem spet umirjen ritem treninga, da se mentalno spočijem in pripravim na glavni cilj sezone – svetovno prvenstvo v Budimpešti.