Leta 2015 sem izpolnila normo za Olimpijske igre Rio 2016. Priprave na olimpijsko sezono sem tako začela umirjeno, z glavnim ciljem v Riu. Tam sem si želela nastopiti v finalu. Januarja sem trenirala v Potchefstroomu, v Južni Afriki. Veliko vrhunskih evropskih atletov, tekačev na srednje in dolge proge, pozimi trenira tam. Bila sem zelo motivirana in trenirala sem boljše kot kadarkoli. Konec januarja sem se zadovoljna vrnila domov in nadaljevala s treningi.
Kakšen teden kasneje sem imela za trening tempo tek. Med ogrevanjem sem začutila bolečino v levi ahilovi tetivi. Upala sem, da ni nič in poskušala narediti trening. A bolečina se je stopnjevala in kmalu sem se morala ustaviti. Nekaj dni sem počivala, naredila fizioterapijo in se vrnila k teku. Kakšen teden je bilo v redu, potem pa se je bolečina vrnila. Ta cikel se je potem ponavljal več mesecev. Poskusila sem ogromno različnih fizioterapij in obiskala več zdravnikov, a nič ni pomagalo za več kot nekaj tednov. To obdobje je bilo zelo stresno. Poskušala sem čim bolje trenirati, a na vsakem treningu me je bilo strah, da se bo bolečina vrnila. Počasi je tudi moja motivacija začela upadati. Moj cilj je bil uvrstiti se v finale Olimpijskih iger, a ker nisem mogla normalno trenirati, se mi je cilj zdel vedno bolj oddaljen. V Rio pa nisem želela iti samo na izlet. Meseca maja sem trenerju rekla, da imam dovolj. Ne grem v Rio. Dajmo se raje posvetiti reševanju poškodbe, da se bom lahko potem optimalno pripravila na naslednjo sezono. Temu je sledil hud prepir. Prepričali so me, da sem še malo vztrajala. Konec junija sem odtekla svoj prvi tek v sezoni na 3000 m zapreke na mitingu, ki ga je organiziral moj domači klub AD Mass Ljubljana. Če sem želela iti v Rio, sem morala odteči potrditveno normo, ki jo je postavil OKS. In to mi je uspelo. Bila sem vesela in olajšana. Pa grem vendarle v Rio!
Čez en teden smo imeli evropsko prvenstvo v Amsterdamu. Ker sem bila brez bolečin in sem pokazala solidno formo, sva se s trenerjem odločila, da bom nastopila. A takoj, ko sem prišla v Amsterdam, se je bolečina vrnila. Vse do zadnjega sem se trudila, da bi nastopila, a na koncu sem morala nastop odpovedati. Grozno sem se počutila. Nisem želela biti v Amsterdamu. Po tem se dokončno zaključila sezono. In počutila sem se olajšano.
Vzela sem si cel mesec prosto. S takratnim fantom sva v času Olimpijskih iger šla na dopust v Italijo, da sem se zamotila. Ko sem se vrnila, sem se odločila, da bom zamenjala trenerja. Tako je moj trener postal Tevž Korent. Postavila sva si cilj, da bova mojo formo postopoma stopnjevala tako, da bom optimalno pripravljena v Tokiu čez štiri leta.
VRAČANJE PO POŠKODBI
Po posvetu z ortopedom sem se odločila za operacijo burze ob ahilovi tetivi na levi nogi. Operirana sem bila konec oktobra 2016. Pred tem že tri mesece nisem tekla. Po operaciji pa še tri mesece nisem smela teči. V tem času sem ogromno trenirala v bazenu. S pomočjo pasu sem tekla v globoki vodi brez dotikanja tal. Ta način treninga se imenuje aquajogging. Tako sem v bazenu delala vse vrste treningov, ki bi jih drugače delala zunaj v teku. Od daljših tempo tekov do kratkih intervalov. Trdo sem trenirala. Vedno sem verjela, da se mi bo trud poplačal. Del treningov sem naredila tudi na sobnem kolesu. Delala pa sem tudi veliko vaj za stabilizacijo in moč. Tudi to je pomemben del fizične pripravljenosti tekačev, ki mu prej nisem dala dovolj velikega poudarka. Zdaj je bila odlična priložnost, da sem naredila napredek na tem področju.
29.1.2017 sem prvič tekla. Bila sem že zelo neučakana. Tekla sem bosa po blazinah v telovadnici, dvakrat po 10 minut. Ni bil ravno užitek teči gor in dol po telovadnici, ampak končno sem tekla! Po treningu sem komaj hodila, ker me je vse tako bolelo. Naslednji mesec je bil zelo boleč. Postopoma sem povečevala količino teka in privajala mišice na tek. Bilo je mučno, ampak sem vedela, da moram zdaj vztrajati in bom kmalu spet uživala v teku. Glavni del treningov sem še vedno delala v bazenu. Počasi sva s trenerjem dodajala vedno več tekaških treningov. Učila sem se teči čim bolj lahkotno ter sproščeno in počasi mi je uspevalo. Spet sem se zaljubila v tek.
Prvo leto po operaciji je bilo namenjeno temu, da ojačam moje telo, da se naučim teči bolj sproščeno in da izboljšam svojo hitrost. Delala sem veliko šprintov ter kratkih in hitrih distanc. Moje tedensko število kilometrov je bilo nizko. Tako si je moje telo po operaciji lahko počasi opomoglo.
Poleti sem tudi tekmovala. Namen je bil, da pridobim občutek za tekmovanja. Rezultati niso bili pomembni. Tekmovala sem predvsem na 800 m in 1500 m. Težko sem se motivirala na tekmah za to, da sem lovila »povprečne« rezultate. Komaj sem čakala konec sezone, da bom začela resno trenirati. V tem času se učila potrpežljivosti. Zavedala sem se, da je tudi ta prva sezona po operaciji pomembna stopnica do uspeha. Sezono sem zaključila z zmago na državnim prvenstvu v teku na 1500 m. Za tem sem imela dva tedna pavze. Avgusta pa sem končno začela z resnimi tekaškimi treningi. S trenerjem sva si postavila prvi vmesen cilj – 10ka na Ljubljanskem maratonu. Točno eno leto po operaciji sem nastopila na 10 km cestnem teku. Odtekla sem rezultat 33.57, kar je bil približno enak rezultat kot moj osebni rekord, ki sem ga odtekla eno leto pred operacijo. Tako sem se dokončno vrnila. V teku in na treningih sem uživala bolj kot kadarkoli. In bila sem zelo motivirana.
Zelo sem hvaležna mojima sponzorjema Banki SKB in Pernatonu Slovenija ter Slovenski vojski, ki so ves čas verjeli vame in me podpirali. Brez njihove podpore bi mi zelo težko uspelo. Najbolj hvaležna pa sem mojemu zdajšnjemu trenerju Tevžu. On je vedno 100% verjel vame, skrbel za to, da sem ostala zdrava in da na treningih uživam. Pred tremi leti in pol sva se odločila, da greva skupaj na pot proti Tokiu. In zdaj sva tukaj, v olimpijskem letu 2020, z izpolnjeno olimpijsko normo.