Kot zadnja tekma v sezoni je prišla na vrsto še moja glavna disciplina 3000 m z zaprekami. Pred to tekmo sem že izboljšala svoje osebne rekorde na 1500 m, 2000 m z zaprekami, 3000 m in 5000 m. Zato sem imela visoka pričakovanja in sem bila pred tekmo samozavestna. Veselila sem se močne tekme in dobre borbe, ampak na koncu se žal ni izšlo tako, kot sem si predstavljala.
V Berlin sem pripotovala v petek, 2 dni pred tekmo. V soboto, dan pred tekmo, smo imeli vsi tekmovalci testiranje za Covid19. Popoldne so nas peljali na trening na pomožni stadion. Glavni stadion smo lahko videli le na zunaj. Tukaj sem že tekmovala leta 2018 na evropskem prvenstvu in na tem istem mitingu. To je olimpijski stadion, ki je bil zgrajen za Olimpijske igre leta 1936. S 74.475 sedeži je največji stadion v Nemčiji in je najbolj veličasten stadion na katerem sem kdaj tekmovala. Na dan tekme je bilo na ogromnih tribunah razporejenih 3500 gledalcev, ki so poskrbeli za dobro vzdušje. Na splošno se organizatorji vsako leto potrudijo, da je miting pravi šov in da se tudi atleti dobro počutimo. ISTAF Berlin je zagotovo eden najbolje organiziranih atletskih mitingov.
Na dan tekme sem bila zelo živčna, ampak med ogrevanjem sem počutila dobro. Najhitrejši na štartni listi sta bili Kenijki Beatrice Chepkoech, svetovna rekorderka, in Hyvin Kiyeng, svetovna prvakinja iz leta 2015. Imele smo narekovalko tempa, ki naj bi prvi km odtekla za 3.04-3.05. To se mi je zdelo odlično in moj plan je bil teči z najhitrejšimi Kenijkami.
Potem pa je narekovalka tempa prvih 400 m odtekla 10 s prehitro. Čutila sem, da je prehiter tempo in se ustrašila, da me bo kasneje “pobralo” zaradi prehitrega začetka. Zato sem malo popustila in nameravala teči v svojem tempu na dober rezultat. Žal pa sem preveč upočasnila. Prvi dve Kenijki sta pobegnili naprej, ostale tekmovalke pa me niso ogrožale, zato sem skoraj celo tekmo tekla sama. Sama pa nisem dobra v narekovanju tempa. Letos sem sicer zelo dobro nastopala na domačih mitingih, kjer sem tekla sama, ampak mi je pomagal trener, ki mi je govoril čase vsakega kroga in sem tako lažje vzdrževala želeni tempo. Tokrat je bil trener sicer z mano v Berlinu, ampak je bil previsoko na tribunah, da bi ga lahko slišala. V cilj sem tako pritekla s časom 9:20,68. Za malenkost sem izboljšala državni rekord. Nisem ga želela izboljšati le za malenkost. Zapravila sem svojo edino priložnost v tem letu.
Če bi bila to le prva tekma in bi imela še kakšno priložnost, bi bila zadovoljna. Lani sem na svoji najboljši tekmi v celi sezoni tekla 9:20, zdaj pa sem tak rezultat odtekla na prvi tekmi v praktično solo teku. Iz tekme sem se veliko naučila in se spet spomnila, kakšna je disciplina 3000 m z zaprekami (zelo naporna). Če bi imela možnost še enkrat odteči to tekmo, bi kar tekla za Kenijkami, pa naj bo kar bo. Žal ne morem ponoviti te tekme, niti nimam več nobene druge tekme letos. V letošnji korona-sezoni je bil ta miting edini iz serije močnih mitingov, ki je imel na sporedu to disciplino. Ne zdi se mi prav, da Mednarodna atletska zveza spodbuja le izbrane discipline, nekatere druge pa popolnoma zanemarja. Tako atleti v določenih disciplinah sploh nimamo možnosti za razvoj. Še dobro, da lahko tekmujem tudi v drugih disciplinah.
Za novo priložnost bom tako morala počakati na naslednje leto. Vmes pa me čaka še nekaj mesecev trdega dela in priložnost, da postanem še močnejša in hitrejša. To tekmo si bom zapomnila in jo imela za motivacijo, ko mi bo težko.
