Letošnjo zimo sem tekla na smučeh, kolesarila, trenirala na orbitreku, v bazenu in v fitnesu ter zelo malo tekla. Tek sem neskončno pogrešala. Hudo mi je bilo, ko sem gledala ostale atlete iz skupine, kako so trenirali in tekmovali. Težko mi je bilo, ko sem spremljala tuje atlete na Instagramu ter gledala mitinge in prvenstva na televiziji. Pogosto sem bila žalostna, ampak sem poskušala biti potrpežljiva in čim bolje trenirati iz dneva v dan. Verjela sem, da se bo ves moj trud poplačal, tako kot se v preteklosti že je. Predstavljala sem si, kako bom hvaležna in uživala v vsakem tekaškem treningu in tekmi, ko bom končno spet lahko.

Marca sem končno začela s tekaškimi treningi. Pri počasnem teku sem se odlično počutila. Srečna sem bila, da sem spet tekla. Kot je pričakovano po daljši odsotnosti, pa sem imela pri hitrejših treningih težave. Moje telo ni bilo vajeno intenzivnih tekaških naporov. Noge se niso vrtele lahkotno tako kot včasih. Nisem imela prave moči in hitrosti v mišicah. Moji prvi intervali na stadionu so bili počasni. Vedela sem, da moram biti potrpežljiva, saj se bodo pravi občutki vrnili. Začetek je vedno težak.

Še težje kot za telo pa je bilo za glavo. Spet sem trenirala z mojimi trening partnerji, ki so mi lani težko sledili, zdaj pa jih jaz nisem mogla držati. Noge so me pekle pri tempu, ki mi včasih ni predstavljal težav. Kadar nisem mogla držati trening partnerjev, so se mi pojavile misli: celo zimo nisem tekla, preveč sem izgubila, nisem dovolj dobra. Negativne misli so še poslabšale moje fizično počutje in začela sem težko dihati. Na srečo znam dobro obvladovati moje misli, česar sem se naučila s treningom meditacije. Spraznila sem glavo ter se skoncentrirala samo na svoj korak in trenuten interval. Spet sem lahko dihala in po svojih najboljših močeh končala trening. Pomembno je bilo le, da sem konstantno trenirala in postopoma napredovala. In napredek je bil vsak teden očiten.

Aprila sem se vrnila na višinske priprave v Hotel Pokljuka. In tokrat sem na Pokljuki in Bledu tekla!😊Pričakovano so bili treningi na višinskih pripravah veliko težji, zato sem se s časi malo manj obremenjevala. Na nekaterih treningih sem se že zelo dobro počutila, na drugih pa mi spet ni šlo. Dvakrat je trening na stadionu močno otežil še hladen veter in dež. Slabi treningi me ponavadi potrejo, ampak tudi ti so del procesa in jih je treba sprejeti.

Tek po zasneženi Pokljuki

Vedela sem, da se bom po višinskih pripravah veliko boljše počutila, zato sem potrpežljivo trenirala tudi, ko sem se komaj dvignila iz postelje. Komaj sem čakala, da se bom vrnila iz Pokljuke, saj sem verjela, da se bodo takrat vrnili tudi pravi občutki v nogah. Po dobrih dveh tednih sem zaključila višinske priprave in nato za en teden odšla še na priprave v Italijo skupaj z mojo ekipo. In res, končno so moje noge stekle!

Na stadionu v Italiji (Foto: atleticamentefoto.it)

Opravila sem dobre treninge in uživala v njih. Prvič po Olimpijskih igrah sem obula šprintarice in tekla čez ovire. Še vedno obožujem tek čez ovire in komaj čakam naslednje treninge z ovirami. Dobro sem se počutila tudi pri ostalih treningih: tekih v klanec, dolgem teku in treningu moči v fitnesu. Iz Italije sem se vrnila z dodatnim zagonom in samozavestjo.

Zadovoljna sem s svojo trenutno formo, seveda pa si želim še več. Vedno si želim biti še boljša, zato mi nikoli ne zmanjka motivacije za trening. Moram pa se opomniti, kako daleč sem prišla, in biti ponosna nase. Šele začetek maja je. Do glavnih tekem sezone je še več kot dovolj časa. Do prvih tekem pa me čaka še nekaj tednov intenzivnega treninga.