Dan po finalu na svetovnem prvenstvu sem odpotovala domov in se takoj naslednji dan opravila v Hotel Pokljuka na višinske priprave pred evropskim prvenstvom. Naslednje jutro pa sem zbolela. Dobila sem sporočilo enega od trenerjev, ki je sočasno potoval domov, da sta zbolela tudi on in njegova atletinja. Vsi trije smo se testirali na Covid in bili pozitivni. Ostala sem mirna, saj sem bila prepričana, da ne bo hujšega in bom po nekaj dneh počitka nadaljevala s treningi. Počutila sem se kot ponavadi, ko imam virozo: boleče žrelo, zamašen nos in splošna utrujenost.

Potem pa se je ponoči močno poslabšalo: vročina, bolečine v mišicah in glavobol. To je trajalo dva dni, potem pa je šlo počasi na boljše. 6. dan sem bila brez simptomov, razen hude utrujenosti. Spet sem se testirala in bila sem negativna.  

Pogled iz sobe v Hotelu Pokljuka

6 dni sem bila v izolaciji v Hotelu Pokljuka, kjer so zelo lepo skrbeli zame, mi nosili hrano pred vrata in me oskrbeli z Lekadolom. Prva dva dni nisem mogla početi ničesar drugega kot ležati v postelji, potem pa sem poskušala biti vsaj malo aktivna tako, da sem hodila gor in dol po sobi in delala lažje vaje za moč. 5. dan sem šla ven na sprehod. 6. dan, ko sem bila že negativna, pa sem poskusila s tekom. Vau, bilo je težko. Večino časa sem hodila in vmes le malo tekla. Med tekom sem se počutila omotično in tresočo. Zelo čuden občutek. Ker sem bila negativna, sem se vrnila domov. Naslednje dni sem nadaljevala s tekom in hojo in počasi prišla do konstantnega teka 20 min. Potem sem vrnila na trening na stadion. Delala sem le krajše in lažje treninge in pri teh sem se kmalu počutila dobro. Le po treningu sem bila utrujena bolj, kot bi bila normalno po takem treningu. Moje počutje je nihalo in točno teden dni pred mojim nastopom na EP sem se po jutranjem teku spet zelo slabo počutila. Obiskala sem zdravnico, ki mi je rekla, da sem najverjetneje le dehidrirana. S pitjem rehidracijske raztopine se je moje počutje v naslednjih dneh res izboljšalo in odpotovala sem na evropsko prvenstvo v Münchnu.

Tam sem začutila učinek adrenalina in moje počutje se je močno izboljšalo. Zadnji mesec žal nisem mogla kaj dosti trenirati, ampak vseeno sem poskušala biti pozitivna. Moje noge so bile spočite in počutila sem se hitro. Morda bom lahko vseeno dobro nastopila. Skrbelo me je le, kaj se bo zgodilo po nekaj krogih teka čez zapreke. Bom zdržala vseh 7 krogov?

Odgovor sem dobila v kvalifikacijah. Vedela sem, da tek ne bo zelo hiter, saj je konkurenca na nižjem nivoju kot na svetovnem prvenstvu. Ne bi smela imeti težav. Štartala sem, kot da sem v enaki formi kot pred enim mesecem. Želela sem teči na čelu skupine, da bi se izognila prerivanju v skupini. Res sem mirno tekla na drugem mestu in uspelo mi je zelo dobro teči čez ovire. Potem pa me je nekje po 4 krogih pobralo. Ja, res nisem imela moči za vseh 7 krogov. Poskušala sem ostati z vodilno skupino. Prvih 5 mest je vodilo v finale. Moja družina ima karte za finale, moram priti v finale. Vseeno mi ni uspelo ostati med prvimi petimi. V cilj sem pritekla kot 7. in se izmučeno ulegla na tla. Bila sem šokirana, jezna, razočarana. Čez nekaj trenutkov sem videla, da je bil moj čas 9:46,06 dovolj hiter za uvrstitev v finale po času. Ampak, kaj naj počnem v finalu??

Kvalifikacije (Foto: Peter Kastelic)

S trenerjem sva se pogovarjala o tem, da bi finale izpustila. Ampak nisem se mogla kar predati. Mogoče se bom pa čez dva dni zvečer boljše počutila. Kvalifikacije so bile precej zgodaj (9:37) in zjutraj se najslabše počutim. Finale bo prišla gledat moja družina in bom še dodatno motivirana. Večerno vzdušje na stadionu pa bo izjemno in mi bo dalo dodatnih moči. Moram poskusiti.

Na štart v finalu sem se spet postavila kot da sem v formi izpred enega meseca. Ne bom se predala. Štartala sem hitro in sledila vodilni skupini. Ves čas sem si govorila, ne bom se predala. Bila sem dobro pozicionirana, čez ovire sem lepo tekla. Ne bom se predala. Ampak nisem mogla premagati svojega telesa. Spet me je pobralo in zadnje 3 kroge sem trpela kot še nikoli. Ampak ne bom se ustavila pred ciljem. Uspelo mi je odteči do cilja, seveda daleč zadaj, na zadnjem mestu.

Finale (Foto: Peter Kastelic)

Zelo mi je hudo, da se je tako razpletlo. Moj glavni cilj letos je bil medalja na evropskem prvenstvu. Celo zimo, ko sem trenirala na smučkah, kolesu, v bazenu, sem si vizualizirala tek na medaljo v Münchnu. Sezona se je začela zelo spodbudno, fizično sem bila dobro pripravljena. Dokler nisem zbolela za Covidom.

Ampak je, kar je. Nima smisla izgubljati energijo za to, da se smilim sama sebi. Moram iti naprej. Veliko smole sem že imela v svoji karieri, ampak verjamem, da se bo enkrat sreča obrnila tudi meni v prid. Samo vztrajati moram. Ne bom se še predala. Na srečo imam trenerja, ki tudi še ni obupal nad mano?