Lani sem zaradi bolečine v zadnji stegenski mišici takoj po Olimpijskih igrah zaključila sezono. Bil mi je hudo, saj zelo rada tekmujem. Upala sem, da bom morda lahko tekmovala decembra na krosu ali februarja v dvorani. Ampak na prvo tekmo sem morala čakati do 1. maja 2022. Takrat sem si prvič po OI pripela štartno številko na dres. Ampak to je bila le trening tekma. Z ekipo smo ravno zaključili teden priprav v Italiji in se na poti domov ustavili na lokalnem mitingu v Padovi. Dopoldne sem že opravila en trening, nastop na 3000 m v Padovi pa je služil kot drugi trening. Vseeno se je bilo zabavno spet postaviti na štartno črto in štartati ob poku pištole.
Prvo pravo tekmo sem imela mesec dni kasneje v Ostravi. Na mitingu zlate serije sem nastopila na 1500 m. Res sem bila srečna in hvaležna, da sem bila spet na mitingu visokega nivoja z vrhunskimi atleti. Na treningih še nisem kaj dosti trenirala hitrosti za 1500 m, zato nisem vedela, kaj pričakovati. Sledila sem prvi skupini in čeprav je bilo neprijetno sem uspela držati tempo skoraj do cilja. Le v zadnji ravnini me je »odrezalo« in tam me je prehitela večina atletinj. Kljub temu sem prišla v cilj z rezultatom 4:04,46, česar sem bila zelo vesela. To je moj drugi najboljši rezultat in pomeni, da sem kljub vsemu v odlični formi. Moja samozavest se je dvignila in bila sem prepričana, da bom letos odlično nastopala, kljub močno prilagojenemu zimskemu treningu.
Čez 3 dni sem nastopila že na naslednjem mitingu. 5000 m na mitingu srebrne serije v Manchesterju. Tja sem odpotovala direktno iz Ostrave, tako da sem imela pred tekmo celo nekaj časa za ogled Manchesterja. Ponavadi atleti na miting pripotujemo dan pred tekmo in potujemo naslednje jutro, zato ni časa za turizem. Tudi tokrat sem bila seveda osredotočena na regeneracijo in pripravo na tekmo, a ker smo bili nastanjeni v centru, sem si mesto lahko ogledala med iztekom. Manchester se mi je zdel zelo zanimiv. Stare zgradbe iz značilnih rdečih opek stojijo zraven modernih steklenih stolpnic. Je pa tudi precej umazan. Pravzaprav sem večinoma v tujini presenečena, kako umazana so mesta. Slovenija je res izjemno čista.
Na tekmi sem si želela izboljšati svoj osebni rekord na 5000 m. V tej disciplini redko tekmujem, sploh pa še nikoli nisem tekla v močni mednarodni konkurenci. Imele smo narekovalko tempa za prvi km, potem pa sem se znašla na vodilnem mestu. Kasneje je vodstvo prevzela druga atletinja in sem jo samo držala. Tempo ni bil zelo hiter, zato sem pričakovala hiter zaključek in borbo za najvišja mesta. A ko so v zadnjem krogu atletinje močno pospešile, moje noge naenkrat niso več ubogale. Kot da bi imela kamnite noge. Komaj sem pritekla v cilj. Ti občutki so me zelo presenetili. Očitno se vseeno pozna pomanjkanje teka, predvsem pri daljših disciplinah. Vseeno sem odtekla rezultat blizu osebnega rekorda, kar pomeni, da stanje ni tako slabo. Poleg tega pa je šele začetek junija. Do glavnih tekem sezone je še veliko časa in tudi moje noge se bodo še ojačale.
Končno je bil čas za mojo prvo tekmo na zaprekah. Diamantna liga v Parizu. Tega sem se neskončno veselila. Po skoraj enem letu bom spet tekla na zaprekah. Nastop na mitingu najvišjega nivoja pa je vedno nekaj posebnega. Štiri dni prej sem nastopila še na mitingu v Mariboru na 3000 m. Treningi so potekali vedno bolje in bila sem samozavestna. V Mariboru mi je pomagala atletinja Loti iz naše ekipe. Zmenili smo se, da mi bo pomagala prvi km odteči za približno 2.55 in poskušala bom nadaljevati v tem ritmu, kar bi bil čas okoli državnega rekorda. Potem pa sem se na tekmi presenetljivo slabo počutila in odtekla veliko počasneje. Mislila sem, da le nisem bila prav motivirana, saj se na majhnem mitingu brez konkurence težko prisilim v tako bolečino, kot je potrebna za vrhunski rezultat.
Potem pa sem naslednji dan zbolela! (Ni bil covid, ampak navadna viroza.) To je sicer pojasnilo slabo počutje med tekom, hkrati pa je pomenilo, da moram odpovedati svoj nastop na Diamantni ligi! Spet! To mi je strlo srce. Moji bližnji niso razumeli, kako me je lahko tako potrlo, ampak jaz sem živela za to tekmo. To bi bil moj edini nastop na stiplu pred svetovnim prvenstvom, saj trener ni želel, da nastopam na več tekmah, da se ne bi poškodovala. Nastop na mitingu najvišjega nivoja je vedno nekaj posebnega in ker nimam veliko priložnosti, sem se tega neskončno veselila. Rabila sem nekaj dni, da sem bila žalostna, ko pa je bil miting enkrat mimo, sem se sprijaznila in začela gledati naprej. Moja ideja je bila, da bi odtekla stipl na državnem prvenstvu čez en teden. Sicer ne bi imela prave tekme, bi pa vsaj enkrat odtekla 3000 m z zaprekami preden grem na svetovno prvenstvo v tej disciplini. Vrnila sem se na trening, ampak moje noge me nikakor niso ubogale. Kakor da ne bi bile moje. Zato sva se s trenerjem odločila, da ne bom tekla stipla na državnem prvenstvu. Ker sem vseeno želela iti na tekmo, sem rekla, da bom nastopila na 800 m. Ampak očitno sem se prehitro vrnila v trening, saj se je po nekaj dneh moje počutje spet poslabšalo in morala sem popolnoma odpovedati nastop.
Po nekaj dneh popolnega počitka, sva se z Matejem odpravila na višinske priprave v italijanski Livigno. To so bile moje zadnje priprave pred svetovnim prvenstvom. Livigno leži na nadmorski višini 1800 m in je idealen za pripravo na tekmo, saj ni previsoko in te ne utrudi, vseeno pa je dovolj za želeni učinek. Prvič sva bila v Livignu in bila sva navdušena. Pokrajina je čudovita z veliko ravninskih poti za tek z lepim razgledom na gore. Bivala sva v prijetnem hotelu blizu centra z zelo prijaznim osebjem in odlično hrano. V Livignu je tudi ogromen fitnes center z bazenom. Imela sva vsa kar sva rabila, razen stadiona. V Livignu imajo zelo lepo svetlo modro tekaško stezo zaradi katere sva se sploh odločila priti sem. Žal pa je bila ravno v tistem času zaprta zaradi prenavljanja trave na stadionu. Na srečo nisva bila predaleč od švicarskega St. Moritza, ki ima ravno tako tekaško stezno na 1800 m nadmorske višine. Vožnja je trajala 1 uro in je šla preko prelaza na 2300 m nadmorske višine. Razgledi so bili tako čudoviti, da sploh nisem imela nič proti, da sva se na trening vozila v drugo državo.
Iz višinskih priprav sem se vrnila z dobrimi občutki in obnovljeno motivacijo. Preden sem odpotovala v Ameriko, sem s skupaj trenerjem naredila še zadnji ključen trening. V Kranju so mi prijazno omogočili trening vodne ovire z vodo. Tako sem naredila trening 3x 1000 m z zaprekami. Pomembno mi je pomagal Matej, ki je narekoval tempo (in tekel mimo ovir). Trening mi je dal dodatno samozavest in počutila sem se pripravljeno na svetovno prvenstvo.
5 dni pred tekmo sem pripotovala v Eugene, Oregon. 3 dni sem imela težave z jet lagom, potem pa sem se ravno pred tekmo navadila na nov bioritem. Pred kvalifikacijami nisem bila zelo samozavestna. Nisem vedela, kaj pričakovati, saj letos še nisem tekla 3000 m z zaprekami. Tolažila sem se s tem, da se ponavadi na prvi tekmi v sezoni čisto v redu počutim. Poleg tega pa sem nastop velikokrat zvadila s pomočjo vizualizacije. In očitno je delovalo! Na tekmi sem se počutila domače, kot da bi vsak dan nastopala v tej disciplini. Držala sem se vodilne skupine in bila močno fokusirana na svoj nastop. Vmes sem za trenutek celo pozabila, v katerem krogu smo. Zelo dobro sem se počutila. 400 m do cilja sem napadla in prevzela vodstvo. Kenijka mi je hitro sledila in mi tekla ob boku ter me nekje pri zadnji vodni oviri prehitela. Zadnjih 100 m sem tekla na polno, nisem smela pustiti, da me prehitijo! Morala sem biti med prvimi 3, da se uvrstim v finale. Uspelo mi je! Zasedla sem 2. mesto z rezultatom 9:17,14! Kakšno olajšanje! Očitno sem v zelo dobri formi in ponovno sem se uvrstila v finale svetovnega prvenstva!
V finalu pa sem plačala davek na pomanjkanje izkušenj v zadnjih 2 letih. Štartalo nas je 15 atletinj, ki smo vse želele biti zraven. Pozabila sem na to, kako je teči v taki gneči z afriškimi atletinjami, ki se pred ovirami ustavljajo. V prvo oviro sem se celo zaletela! To me je vrglo iz tira. Seveda sem se poskušala takoj pomiriti in teči naprej, ampak na prav vsaki oviri sem imela težave in izgubljala energijo ob tem, da je bil tempo zelo hiter. Po 3 krogih mi je preprosto že zmanjkalo moči in nisem mogla več slediti skupini. Zdaj se je šlo samo še za preživetje do cilja. Končala sem daleč zadaj na 14. mestu s časom 9:40,78.
Bila sem šokirana, nisem mogla verjeti, kaj sem naredila. Zelo težko se je bilo sprijazniti s tako slabim nastopom. Sploh, ker sem v kvalifikacija videla, da sem sposobna hitrega teka. Edina tolažba je bila, da je boljše, da sem zamočila letos na svetovnem prvenstvu, kot lani na OI. Lani sem bila pripravljena na tek v gneči in se v prvih krogih izognila vsem težavam in imela moč za hiter zaključek. No, zdaj si bom to lekcijo zagotovo zapomnila in bom naslednjič pripravljena. Poleg tega pa imam čez en mesec novo priložnost na evropskem prvenstvu. Ali ne?