Po koncu kratke dvoranske sezone sem v začetku marca z ekipo odpotovala na toplo v Južno Afriko. Poletna sezona se bliža in čas je, da začnemo z »resnimi« treningi.
Bivali in trenirali smo v manjšem akademskem mestu Potchefstroom. Tukaj sem bila že dvakrat prej in sicer “davnega” leta 2015 in 2016. V Potchefstroomu športniki treniramo v tamkajšnjem inštitutu za šport, ki ponuja 400-metrsko travnato atletsko stezo, ogromen fitnes, ki se nahaja v dveh nadstropjih, ločeno metališče za metalce diska in kladiva ter še polno igrišč za druge športe kot so kriket, rugby in tenis. Nas je seveda najbolj zanimala travnata atletska steza. V Potchefstroomu se sicer nahaja tudi stadion z običajno tartansko stezo, vendar je bil ta ravno v tem času zaprt zaradi prenove. Zato smo vse treninge distanc opravili na travi. Najprej sem bila malo skeptična glede hitrih treningov na mehkejši podlagi, ampak smo videli, da se da tudi po travi hitro teči. Je pa bilo malo težje, zato pričakujem, da bom na tartanu še hitrejša 🙂

Potchefstroom se nahaja na nadmorski višini 1400 m, kar ni tako visoko, da bi bilo težje trenirati, zato smo lahko delali bolj intenzivne treninge v primerjavi s Kenijo (2400 m). Zdaj smo namreč iz baznega obdobja prešli v predtekmovalno obdobje. Distance so precej hitrejše, dodala pa sem še ovire. Distance z ovirami so moj najljubši trening!
Za dolge teke nas je trener z najetim avtom odpeljal na dolgo ravno cesto izven mesta, kjer smo lahko tekle v »neskončnost«, on pa nas je spremljal iz avta in nam podajal pijačo. Pri tekih nas je pogosto s kolesom spremljala tudi naša fizioterapevtka. (Velika prednost priprav skupaj z nemško reprezentanco je tudi ta, da sem ves čas imela na voljo fizioterapevtko!)

Za razliko od Itena v Keniji, ki je revno in preprosto naselje, smo tukaj bivali v mestu z restavracijami, lokali in shopping centri. Vseeno smo atletinje med treningi večino časa preživele kar v našem apartmaju, saj smo bile nastanjene nekoliko oddaljeno od centra, v Južni Afriki pa se ni varno sprehajati po cesti. Država je namreč znana po zelo visoki stopnji kriminala. Na to nas je opozarjal tudi naš gostitelj v apartmaju, ki je v prvih dneh vsaki od nas prinesel solzivec, da smo ga imele za vsak slučaj pri sebi. Kot Slovenka sem vajena, da se lahko prosto sprehajam podnevi in ponoči in se počutim popolnoma varno. Tukaj pa je življenje drugačno. Vse zgradbe so obdane z visokim zidom ali ograjo ter varovane s kamerami, na javnih mestih se nahajajo table prepovedano orožje, po ulicah pa res ni bilo videti kaj dosti ljudi, ki bi se sprehajali.

V Južni Afriki izvajajo tako imenovan loadshedding oziroma razbremenitev. Uvedli so ga leta 2007, da bi znižali obremenitev ponudnikov elektrike. Vsak dan od enkrat do trikrat na dan za dve in pol uri izklopijo elektriko. Urnik izklapljanja je vsak dan drugačen in se razlikuje med različnimi območji v Južni Afriki. V pomoč imajo aplikacijo na telefonu z urnikom in obvestili 15 in 60 min pred izklopom. Nam to ni predstavljalo posebnih težav, zoprno je bilo le, kadar elektrike ni bilo ravno v času, ko bi si želele skuhati kosilo ali večerjo.

Eno prosto popolne smo izkoristile za obisk levjega parka. Videle smo mogočne odrasle leve, igrale pa smo se lahko tudi z levjim mladičem. Ta sicer ni bil več tako zelo majhen, zato so nam rekli, da se lahko z njim igramo samo na lastno odgovornost, kar pa nas seveda ni ustavilo 🙂



