16. septembra 2023 sem nastopila v finalu Diamantne lige in v disciplini 3000 m zapreke osvojila 6. mesto s časom 9:08,11. Takrat si nisem mislila, da bo minilo več let, preden bom spet tekmovala na atletski stezi.
Poškodba, nosečnost in vračanje po porodu. Slabe 3 leta pozneje sem spet stala za črto in čakala pok pištole. Počutila sem se, kot da sem se vrnila domov.
Vračanje po porodu je potekalo boljše, kot sem si predstavljala. Zelo sem uživala v teku in treningih ter se veselila letošnje poletne sezone. Nameravala sem spet tekmovati v svoji najljubši disciplini – 3000 m z zaprekami.
Potem pa sem februarja naenkrat spet začutila svojo znano bolečino v zadnji stegenski mišici/ritnici. To me je zelo potrlo, saj sem bila že nekaj časa popolnoma brez bolečine in sem bila prepričana, da sem to poškodbo končno pustila za sabo.
Kmalu za tem smo še vsi trije zboleli za virozo. 2 tedna sem bila tako slaba, da nisem mogla čisto nič trenirati, potem pa sem potrebovala še 2 tedna, da sem se postopoma vrnila v resen trening.
Nisem vedela, ali mi bo uspelo priti nazaj v formo do poletja. Pri teku sem še vedno čutila rahlo bolečino v ritnici, ampak se je zdelo, da gre na boljše. S trenerjem sva se odločila, da ne bom tekla čez zapreke, saj bi to lahko poslabšalo stanje. Poskusila se bom kvalificirati na Evropsko prvenstvo na 5.000 m ali 10.000 m.
Karlsruhe, Nemčija, 30.5.2026 (5.000 m)
Prvič sem šla nekam brez Marcela. Odpotovala sem dan pred tekmo in šla domov zjutraj dan po tekmi, tako da me ni bilo le 2 noči. Marcel je bil doma zelo navezan name in dvakrat na dan sem ga še vedno dojila za uspavanje. Ampak, če me kdaj par ur ni bilo doma, se je zelo zabaval z očijem ali babicama in me sploh ni pogrešal. Tako je bilo tudi zdaj, zato sem se sprostila in uživala v prostem času pred tekmo. (Marcel še ne hodi v vrtec in doma prostega časa zame ni, tako da so mi bile tiste dolge ure, ko sem čakala na večerno tekmo, prava sprostitev🙂)
Norma za EP je bila 15:05. Pred ogrevanjem mi je trener rekel, naj ne sledim narekovalki tempa za 3:00/km, ampak tečem v tempu 3:04/km. Malo sem bila razočarana, saj sem si želela norme, ampak je bil to verjetno bolj realen plan, sploh glede na to, da je bilo ta dan zelo vroče in vročine še nismo bili vajeni.
Na ogrevanju sem se dobro počutila, motilo me je le rahlo špikanje v ritnici, ampak to sem čutila tudi na ogrevanju na treningih pa sem lahko potem brez težav trenirala.
Prvi kilometer sem pretekla v tempu 3:04. Bilo je kar nekaj prerivanja v skupini. Po prvem kilometru pa se je skupina začela raztezati in začela sem prehitevati. Do 3. km sem se dobro počutila, potem pa je zelo hitro postalo zelo težko.
Ampak krogi so hitro minevali in vedela sem, da bo kmalu konec. Do cilja sem se borila z atletinjami ob sebi in na koncu osvojila 2. mesto z rezultatom 15:17.
Prva misel v cilju je bila, da si ne želim več tako trpeti. Očitno sem že malo pozabila, kako boleče je, ko na tekmi tečeš na polno.
Trener je bil zadovoljen in mi je čestital za povratek na stezo. To je bila res moja prva tekma na stezi po skoraj 3 letih. Zadovoljna sem bila, da sem zadnji kilometer odtekla najhitreje in bila hitra v zaključku. Po močno okrnjenem treningu februarja in marca se mi je forma vsak teden dvigala. Zato nisem bila razočarana, ampak sem se veselila naslednje priložnosti.
Stadtallendorf, Nemčija, 6.6.2026 (10.000 m)
En teden kasneje sem spet odpotovala v Nemčijo. Tokrat me je čakalo 25 krogov na stadionu. Nisem imela pojma kaj pričakovati – to je bila moja prva resna tekma na tej razdalji. Pred tekmo nisem imela kakšnih specifičnih treningov, da bi si predstavljala, kako mi bo šlo. Trener je rekel, da mi bo šlo boljše kot na 5.000 m.
Skrbelo pa me je predvsem to, kako bo moja noga, saj se je po tekmi spet malo poslabšala.
Med ogrevanjem me je na srečo le rahlo bolelo in poskušala sem odmisliti skrbi. Pomagalo je, da je tekmovala tudi moja trening partnerka, madžarska tekačica Lili Anna Vindic-Toth. Skupaj sva ogrevali na začetku in tako je bilo bolj prijetno. Ko sem se preobula v šprintarice in stopila na stezo, sem se počutila odlično.
Na štartu je vladalo prijateljsko vzdušje. Več si nas je želelo odteči normo za evropsko prvenstvo (32:00) in želele smo sodelovati. Narekovalke tempa nismo imele, smo pa imele nastavljene lučke – zelene lučke za rezultat 31:45 in bele lučke za rezultat 32:00. (Do cilja moramo torej priti pred belimi lučkami.)
Takoj po štartu je Nemka z najhitrejšim prijavljenim rezultatom sama prevzela vodstvo in nam pobegnila, ostale pa smo tekle v skupinici ob zelenih lučkah. Jaz sem bila nekje v sredini in poskušala biti čim bolj mirna in potrpežljiva. Ko je kakšna pred mano začela popuščati, sem jo prehitela. Trener mi je vsak krog govoril, ali je tempo v redu.
Po nekaj krogih mi je rekel, da smo prepočasne in prevzela sem narekovanje tempa. Zelene lučke so bile kakšnih 20 m pred mano in poskušala sem ohranjati to razdaljo. Kmalu sem tudi ujela Nemko, ki si je očitno zadala prehud tempo in popustila. Tako sem kar nekaj časa sama tekla v vodstvu. Prvih 5 km je kar lepo minilo, potem pa je postajalo težko in zaskrbelo me je, ali bom zdržala do konca. To sem odmislila in se osredotočila na vsak krog posebej.
Približno 4 kroge do cilja so noge postale zelo težke in boleče. Bele lučke so me ujele, ena atletinja (Norvežanka Anna Marie Sirevag) me je prehitela in šla z belimi lučkami naprej. Predala sem se. Očitno ne bom odtekla norme. Ne bom šla na evropsko prvenstvo. Moje kariere je konec.
Ljudje so navijali na stezi ali tik ob stezi. Zdelo se je, da verjamejo, da mi lahko še vedno uspe. To mi je dajalo moči, da sem tekla naprej. En krog do cilja sem pogledala na uro in pričakovala, da bom videla, da je norma že povsem nedosegljiva. Ampak bilo je še 72 s! En krog pa že lahko pretečem pod 72 s! Močno sem pospešila. Nisem še čisto verjela, da mi lahko uspe, ampak tekla sem na polno. Lučkam sem se približevala! 100 m do cilja sem jih ujela in tekla na polno proti cilju. Slišala sem navdušeno spodbujanje ljudi. Pritekla sem v cilj in in lučk ni bilo pred mano! Uspelo mi je! Odtekla sem rezultat 31:57,85 in se kvalificirala na evropsko prvenstvo (in osvojila 2. mesto).
Bila sem olajšana. Trener je bil vesel in rekel, da ne bova več iskala tekem na 5.000 m. Na evropskem prvenstvu bom tekla na 10.000 m. V naslednjih dveh mesecih do tekme se bova dobro pripravila na nastop. Challenge accepted.