Prvotni plan je bil, da bom izpustila letošnjo dvoransko sezono, saj je bila sezona 2019 zelo dolga. Ampak na treningih sem se počutila zelo dobro in s Tevžem sva se odločila, da bom vseeno nastopila na nekaj tekmah, za zabavo in kratko prekinitev zimskega treninga. Nastopila sem na mitingu v Novem mestu ter na dveh World Indoor Tour mitingih (atletski mitingi najvišjega nivoja v dvoranski sezoni, tako kot Diamantna liga v poletni sezoni).
9.2.2020, miting Novo mesto – 3000 m
Po uspešnih treningih sem bila samozavestna in sem se veselila prve tekme. Dan pred tekmo v Novem mestu pa se mi je na treningu vseeno pojavil nekakšen strah. Naredila sem isti trening kot pred vsako tekmo. Ogrevanje in nekaj 100-metrskih ritem tekov z vmesnim počasnim tekom. Ampak noge niso bile tako sveže kot ponavadi dan pred tekmo. Kar je bilo seveda normalno, saj sem ta teden še na polno trenirala. Tevž me ni nameraval spočiti. Ta tekma je bila samo še zadnji težek trening preden začnem počivati pred prvo resno tekmo. Kljub temu me je to spravilo v slabo voljo. Doma me je Matej spravil v boljšo voljo in odločila sem se, da ne bom razmišljala o tem, ampak bom šla vesela na tekmo. In mi je uspelo. Naslednji dan sem bila vesela in polna adrenalina pred prvo tekmo v sezoni.
Tekli sva skupaj s Klaro. Dogovorili sva se, da bo ona vodila prvi km. Ona je zelo dobra tempo tekačica. Moj plan je bil, da prvi km za Klaro odtečem čim bolj lahkotno, potem pa poskusim rahlo pospešiti in nato zadnji km odteči na polno. In res sem se med tekmo počutila lahkotno. Zadnji km sem poskušala odteči na polno, ampak mi ni čisto uspelo. Težko dam vse od sebe, če nimam nikogar s komer bi neposredno tekmovala. Včasih sem se zaradi tega sekirala, zdaj pa vem, da to niti nima smisla. Važno je, da znam tekmovati na velikih tekmah. Odtekla sem svoj osebni rekord 8:55,49 in bila sem zelo vesela. Še posebej zato, ker sem ga odtekla zelo sproščeno. (Tudi Klara je odtekla odličen rezultat 9:04,73 in za 13 sekund izboljšala osebni rekord! Očitno sva dobro trenirali😊)
15.2.2020, World Indoor Tour Glasgow – 1500 m
Dan pred tekmo v Glasgowu sem bila že zelo živčna. Popoldne sem šla na uradni trening v dvorano. Ko sem vstopila, sem začutila razočaranje z lanskega dvoranskega evropskega prvenstva, ko sem le za eno mesto zgrešila uvrstitev v finale na 1500 m. Na slab občutek sem kmalu pozabila in naredila moj klasični trening pred tekmo. Počutila sem se zelo dobro.
Na dan tekme med ogrevanjem sem bila še bolj živčna. Tresla sem se in rahlo mi je bilo slabo. Za trenutek sem se že vprašala, zakaj sploh to počnem, saj je tako težko. Opomnila sem se, da je to zabavno. Nasmehnila sem se. Nasmeh vedno pomaga. Poleg tega vem, da mi ravno ta adrenalin pomaga teči hitro. Videla sem, da so tudi ostali atleti živčni. To je del vrhunskega športa in ravno zaradi tega je občutek po tekmi tako noro dober.
Vedela sem, da sem dobro trenirala in da lahko tečem hitro. Moj plan je bil, da tekmujem s prvimi 5 puncami na štartni listi, ki imajo osebne rekorde 4:00 ali hitreje. Imele smo zajca, ki naj bi nas vodil 1000 m za 2:43/km. Na štartu nas je bilo 13, kar je za dvorano veliko. Prvih nekaj krogov smo se močno prerivale. Zaradi tega nismo sledile zajcu. Jaz sem po štartu ostala v zadnjem delu kolone. Ampak sem bila mirna. Videla sem punce, s katerimi sem želela tekmovati, nedaleč pred sabo. Na uro sploh nisem gledala, niti nisem štela krogov. Ko so se začele »moje tarče« pomikati proti ospredju kolone, sem jim sledila. Kmalu sem se res znašla v ospredju skupaj s temi 5 puncami. 2 kroga – 400 m do cilja – sem se še vedno počutila dobro, zato sem pospešila. Istočasno so pospešile tudi one. Dober občutek je bil, da sem bila zraven. Lani sem se v tej dvorani izučila, da ko vstopiš v zadnji krog, je tekme že praktično konec. Zato sem bila tokrat pripravljena in v zadnji krog vstopila na polno. Do cilja sem se borila s temi puncami in osvojila 4. mesto. Občutek, da sem bila zraven, je bil noro dober. Ko sem videla čas zmagovalke 4:04,07 sem bila rahlo razočarana, saj sem pričakovala hitrejši tek. Ampak prerivanje v začetnem delu nas je upočasnilo. Kljub temu je bil moj rezultat 4:05,72 moj osebni rekord (državni rekord Jolande Čeplak pa sem zgrešila le za 28 stotink).
19.2.2020, World Indoor Tour Lievin – 2000 m zapreke
Iz Glasgowa nas je veliko atletov potovalo direktno v francoski Lievin. Zanimivo je, da sta oba mitinga na enakem nivoju, pa je organizacija precej drugačna. Britanci so vse zelo natančno organizirali, vse je bilo jasno, držali so se strogega urnika, bivali smo v »fensi« hotelu z vrhunsko hrano. Francozi so nas nastanili v študentski dom tik ob dvorani, jedli smo v menzi nad dvorano, vse je bilo malo bolj zmedeno, poleg tega pa skoraj nihče ne govori angleško. Dobra stvar je bila, da smo imeli ves čas dostop do dvorane in smo lahko tam trenirali. To je prišlo zelo prav, saj je tako močno pihalo, da ni bilo prijetno teči zunaj.
V Lievinu sem tekla v nenavadni disciplini 2000 m z zaprekami (brez vodne ovire, saj v dvoranah ni prostora zanje). Disciplino so dali v program kot zanimivost in promocijo »stipla«. Mislila sem, da bomo sploh prvič tekle čez zapreke v dvorani. Nato mi je moj menedžer na dan tekme povedal, da so v preteklosti že tekmovali v tej disciplini in da tudi obstaja zabeležen najboljši rezultat – neuradni svetovni rekord, ki je znašal 6.05,29. To se mi je zdelo zanimivo, ampak nisem kaj dosti razmišljala o tem. Vedela sem, da bomo tekle hitreje od tega rezultata. Na štartni listi nas je bilo samo 5 tekmovalk. Jaz in še 4 Kenijke (ena od njih tekmuje za Bahrajn). Zdelo se mi je kul, da imam ravno jaz čast nastopiti na tej tekmi. Vse 4 Kenijke so zelo dobre »stiplašice«. Dve imata osebni rekord pod 9:10 na 3000 m zapreke. Yavi je bila lani na svetovnem prvenstvu v Dohi četrta z osebnim rekordom 9:05. Tudi v tej sezoni je v izjemni formi, saj je teden prej tekla 8:39 na 3000 m, kar je trenutno 2. najboljši rezultat sezone na svetu. Vedela sem, da bo ona moja glavna tekmica. V dobri formi sem tudi jaz, saj sem ravnokar tekla 4:05 na 1500 m, poleg tega pa imam veliko boljšo tehniko teka čez ovire. Zato sem verjela, da lahko zmagam. Pred to tekmo nisem bila živčna. Potem, ko sem uspešno opravila s prvo močno tekmo v sezoni, mi je bilo zdaj lažje.
Kenijke so zelo prijetne. Vedno me veselo pozdravijo in mi dajejo petke. Zato je vzdušje v »call roomu« z njimi zelo sproščeno. (»Call room« je prostor, kjer se zberemo preden gremo na stadion. Tam nam pregledajo šprintarice, preverijo naše štartne številke na prsih in hrbtu, na boke si nalepimo številke, ki označujejo štartno pozicijo. Ponavadi dobimo čipe, ki nam jih vstavijo v žepek na štartni številki. In potem čakamo na izhod na stadion.)
Ko smo vstopile v nabito polno dvorano, pa sem postala zelo živčna. Spet mi je bilo rahlo slabo. Pričakovala sem, da se bo to zgodilo in bila sem vesela, da se je. Več adrenalina pomeni, da bom lahko hitreje tekla.
V prvem delu tekme sem bila na zadnjem mestu in poskušala teči čim bolj lahkotno. Teči čez zapreke za Kenijkami je izziv, saj se one zaustavljajo pred vsako oviro, jaz pa jih želim preteči enakomerno in izgubljati čim manj energije. Zato je bolje, da jih spustim nekaj korakov naprej, ali pa pred oviro zavijem na stran. Bila sem osredotočena na Yavi. Ko se je začela oddaljevati od ostalih Kenijk, sem jih prehitela in se postavila za njo. Nekje vmes sem pomislila, da mogoče danes ne bom zmagala. Ampak sem to takoj odmislila, sledila Yavi in čakala na priložnost, da bom prevzela vodstvo. Napadla sem na predzadnji zapreki 150 m do cilja. Izkoristila sem mojo prednost pri teku čez ovire. Ko sem prevzela vodstvo, je cela dvorana začela še bolj glasno navijati. Zadnjo oviro sem malo bolj nerodno pretekla, saj so bile noge že trde. Vseeno sem jo pretekla veliko bolj tekoče kot Yavi in ciljno črto prečkala kot zmagovalka z rezultatom 5:47,79.
V cilju sem dobila šopek, kamera je snemala mene, naredili so kratek intervju z mano. Prvič sem bila v vlogi zmagovalke na velikem mitingu. Moj rezultat pa je tako najboljši v zgodovini te discipline. Postavila sem svetovni rekord. To se res lepo sliši. Ampak tega ne jemljem preveč resno, saj se v tej disciplini skoraj nikoli ne tekmuje. Upam pa, da bo zdaj pogosteje na sporedu. Meni je bila zelo všeč. Rezultat 5:47,79 pa je vseeno zelo lep in zmagala sem med močnimi kenijskimi tekačicami. To mi daje dodatno samozavest in komaj čakam olimpijsko poletno sezono. Najprej pa me čaka še 2 meseca in pol težkih treningov. Tega se zelo veselim in verjamem, da lahko naredim še korak naprej v moji pripravljenosti.