V času pandemije je vse skupaj izgledalo malo drugače. Da bi lahko nastopila na tekmi, sem morala že v Sloveniji opraviti test na Covid19. V kliničnem centru lahko za 93 eur opraviš samoplačniško testiranje. Vzamejo ti bris nosno-žrelnega predela. To pomeni, da ti potisnejo palčko skozi nos. Malo je zabolelo, ampak je zelo hitro minilo.

Potovanje na tekmo je bilo tokrat malo bolj zoprno. Na letalu in letališču smo morali ves čas nositi masko. Razen, ko smo jedli ali pili. Letališča so bila na pol prazna. V Parizu so nam pred vstopom na naslednje letalo merili telesno temperaturo. Ko smo z letališča prišli do hotela za tekmovalce in trenerje, so nas pred vstopom v hotel vprašali, ali smo opravili test, nam razkužili roke in izmerili vročino.

Po pol leta sem bila spet na Brniku

V skupnih prostorih v hotelu smo nosili maske. (Francozi nosijo maske tudi zunaj na prostem.) Čase obrokov so nam razdelili na 3 skupine, da ne bi bilo gneče v jedilnici. Z letališča sem prispela v hotel okoli 6h popoldne in za večerjo sem imela na izbiro samo še 18:30 in 21:30. Hotela sem iti še na trening na stadion, zato nisem želela takoj na večerjo, 21:30 pa je že res pozno. Zato sem po treningu šla v nakupovalni center tik ob hotelu, da bi našla kakšno restavracijo. Med vsemi restavracijami pa je bila odprta samo tista z burgerji. Raje bi jedla kaj drugega, ampak nisem želela sama hoditi po Marseillu. Zato sem pač jedla burger. Za 12 eur. Dober je bil, ampak nič posebnega. Lars&Sven burgerji so boljši 😊

Trening na tekmovalnem stadionu dan pred tekmo
Pogled iz nakupovalnega centra

Na tekmi so morali vsi razen tekmovalcev nositi maske. Pred vstopom na ogrevalni prostor so nam spet merili telesno temperaturo. Zaradi vse teh ukrepov se mi je vse skupaj zdelo malo bolj stresno, ampak sem se poskušala ne obremenjevati s tem. Hvaležna sem, da lahko tekmujemo.  

Stadion na dan tekme. Nekaj gledalcev (z maskami) je bilo na tribunah.

Zadnjič sem v mednarodni konkurenci tekmovala februarja v dvorani. Pa tudi od moje zadnje tekme v Sloveniji na državnem prvenstvu v Celju je minil že več kot en mesec. Zato sem bila pred tekmo zelo živčna. Na ogrevanju, ko sem delala stopnjevanja preden sem šla v call room, sem začutila močan strah. Nekako sem se zamotila in razmišljala samo o tem, kaj moram narediti v tem trenutku. O tekmi sem že dovolj razmišljala. Vem, kaj moram narediti. In vem, da mi bo adrenalin samo pomagal.

Na kosilu na dan tekme, sem se pogovarjala z narekovalko tempa za naš tek. Poljakinjo, ki redno narekuje tempo na vseh mitingih. Razlagala mi je, da je za tempo tekača pomembno, da prvih 100 m štarta hitro, da je pred vsemi tekmovalkami, ki se borijo za pozicijo. Potem pa mora umiriti tempo na naročenega. Zato sem vedela, da moram tudi jaz štartati hitro, saj želim biti spredaj s prvimi puncami.

Pa sem vseeno štartala prepočasi. Navajena sem štartov na 3000 m zapreke, kjer štartamo bolj umirjeno, saj je do cilja še dolga pot. Na 1500 m pa je popolnoma drugače. Vse punce so štartale zelo hitro in ostala sem zaprta v skupini deklet s počasnejšimi osebnimi rekordi. Dvakrat me je ena od sotekmovalk močno porinila. Bila sem kar presenečena, saj v »stiplu« tega ne počnemo. Vedela sem, da sem v slabem položaju. Vseeno sem ostala mirna in se poskušala čim bolj umirjeno prebiti naprej. Morala sem pospešiti in po drugi progi obiti skupino deklet pred sabo. Potem sem lovila vodilno skupinico. V drugem krogu sem ujela Britanko McColgan, ki je tekla na tretjem mestu za narekovalko tempa. Držala sem se jo in poskušala teči čim bolj umirjeno. 300 m do cilja sem jo prehitela in lovila Romunko Bobocea in Britanko Reekie. Nisem bila dovolj močna, da bi ju dohitela in prehitela, vseeno pa sem zelo zadovoljna s svojim hitrim zadnjim krogom (63 s) in končnim rezultatom 4:03,05.

Foto: Stadion Actu
Posnetek tekme na 1500 m

Občutek izmučenosti in zadovoljstva v cilju je bil čudovit. Poplačala se je vsa živčnost pred štartom in vsa bolečina med tekom. Komaj čakam naslednjo tekmo! Želim si, da bi imela še kakšno priložnost na 1500 m, saj verjamem, da bi lahko taktično odtekla boljše. Ampak moj glavni cilj je odteči čim boljši rezultat na 3000 m z zaprekami. Zato sem bom v naslednjih dneh posvetila še zadnjim pripravam pred mojo prvo (in zadnjo) letošnjo tekmo na 3000 m zapreke, ki bo 13.9. v Berlinu.


0 Komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja