Po vrnitvi iz Južne Afrike konec marca sem 3 tedne trenirala doma skupaj z Matejem. Treningi so mi šli dobro in uživala sem na domačem stadionu v Kamniku ter v družbi Mateja. No, edino na hladnejše vreme sem se težko navadila.
Zadnji teden v aprilu sem odpotovala v Nemčijo, da sem pod trenerjevim nadzorom opravila še zadnji težek trening distanc pred prvo tekmo v sezoni.
Trening je bil 3×1000 + 600. Bila sem precej živčna, še posebej, ker sem morala trening opraviti sama. Doma sem se razvadila, saj me je Matej »vlekel« na vseh treningih distanc, tako da meni ni bilo treba razmišljati o tempu, ampak sem se lahko osredotočila samo na tehniko teka in poskušala ostati čim bolj sproščena. Vendar sem imela pomoč tudi v Frankfurtu. Trener je vsakih 17 s zapiskal s piščalko in v tem času sem morala preteči 100 m. Tako sem lahko sproti videla, ali imam pravi tempo. To mi je zelo pomagalo in uspelo mi je teči enakomerno. Poleg tega pa je bila Lisa, še ena atletinja iz naše skupine, ob meni s kolesom in me ves čas spodbujala 🙂
Trening je bil uspešen in kmalu je bil čas, da odpotujem v Doho, kjer je potekal prvi miting Diamantne lige v sezoni 2023. V torek zvečer sem odpotovala iz Frankfurta v Istanbul in nato v Doho. Pristala sem v sredo zgodaj zjutraj. Organizator je zelo lepo poskrbel za nas in nas nastanil v hotel s 5 zvezdicami. Dopoldne sem spala, da sem nadoknadila pomanjkanje spanca, popoldne pa sem se odpravila na trening. V Dohi se zdani ob pol 5h zjutraj, znoči pa se ob pol 7h zvečer. Čez dan je okoli 35 stopinj in je skoraj nemogoče biti na soncu. Ko pa se znoči, je zunaj prav prijetno (okoli 27 stopinj in suh zrak). Malo nas je motil le veter.
Pred tekmo sem bila precej živčna, kar je bil dober znak! Čutila sem več adrenalina kot pred tekmami v dvoranski sezoni, zato sem vedela, da sem zdaj pripravljena na tekmo. Malo me je bilo strah skokov čez vodno zapreko, saj jih na treningu nisem nič vadila. Vseeno sem zaupala, da bom na tekmi znala narediti, kar je treba, saj imam zdaj že dovolj izkušenj. Samo dovoliti moram telesu, da naredi, kar zna in ne preveč razmišljati. Sem pa skoke vadila s pomočjo vizualizacije.
S trenerjem sva naredila plan, da na tekmi prva dva kilometra pretečem v tempu okoli 3:05 min/km, potem pa stopnjujem in zadnji krog pretečem najhitreje.
Po poku štartne pištole sem se zato postavila na zadnje mesto, saj sem vedela, da bodo afriške tekačice prvi km pretekle v času okoli 3:00 min. Tekla sem mirno, enakomerno in se izognila vsem težavam, ki se lahko dogajajo med tekom v gneči. Američanka se je recimo v drugem krogu pri skoku čez oviro zadela ob drugo tekmovalko in padla. Se je pa zato znašla tik pred mano in tekla v mojem želenem tempu, za kar sem bila res hvaležna 🙂
2 km sem pretekla v času 6:11 min in čas je bil, da pospešim. Začela sem loviti in prehitevati tekmovalke pred sabo. Počutila sem se zelo dobro! Tik pred ciljno črto mi je uspelo prehiteti še eno Etiopijko.
Osvojila sem peto mesto, z rezultatom 9:13,61 pa sem za približno sekundo izboljšala svoj državni rekord iz Tokia 2021. S svojim prvim tekom v sezoni sem zadovoljna. Odtekla sem tako, kot sva se zmenila s trenerjem, počutila sem se močno in nisem imela težav z ovirami. Med tekom sem bila mirna in fokusirana. Šele začetek maja je in čaka me še nekaj treninga preden bom zares v formi. Cilj je, da bom sposobna že prva 2 km preteči hitreje in bom še vedno močna v zadnjem krogu. Se že veselim prihajajočih treningov in nadaljevanja sezone.