3-tedenske priprave na Portugalskem so zaključene. Zelo sem zadovoljna z opravljenim delom. Trenirala sem zelo konstantno, brez težav. Opazila sem napredek v primerjavi s prejšnjim letom in to mi daje dodatno samozavest. V teh treh tednih sem se res popolnoma posvetila treningu in regeneraciji. Zdaj moram to osredotočenost prenesti naprej. Do Tokia je še kar nekaj časa. Je pa res, da čas zelo hitro mineva. Zato se trudim na poti do Tokia ceniti vsak dan posebej.
Zadnji teden je bil verjetno najbolj naporen. Po težkem torkovem treningu sta sledila še dva zelo naporna dneva.
V sredo dopoldne sem odtekla svoj najdaljši tek v življenju – 21 km. Popoldne pa tokrat ni sledil počitek, ampak sem morala odteči še 3 km tempo tek za 3.10/km na stadionu. Pred popoldanskem treningu sem bila precej živčna, saj nisem vedela, kako se bodo odzvale noge po dolgem teku. Poleg tega mi je take vrste trening vedno predstavljal težavo, saj sem sama zelo slaba v narekovanju tempa. Klara mi tokrat ni mogla pomagati, ker je imela drugačen trening. Ampak mi je uspelo brez težav! Ves čas sem držala konstanten tempo in se ob tem počutila zelo lahkotno. Zelo sem vesela, saj sem očitno napredovala.
Naslednji dan je bil na vrsti najtežji trening distanc v sklopu teh priprav. 6x 1000. Ampak prvih 300 sem morala odteči zelo hitro. Veliko lažje je odteči neko distanco v enakomernem temu. Na ta način pa sem noge utrudila v prvih 300 m. To je bil predvsem zelo dober mentalni trening. Ko je najbolj bolelo, sem si govorila: “mora biti težko, to je to, kar dela šampijone”. Popoldne sem naredila še 10 km teka in v zadnjih kilometrih sem čutila, da sem že precej utrujena. V dveh dneh sem tako pretekla nad 50 km.
Zato pa je sledil dan z zelo malo teka. Na vrsti je bil še en šprinterski trening. Tokrat je bil še krajši. Delale smo 50 m šprinte z zelo dolgo pavzo. Ker je bil hladen dan, smo izkoristilo dvorano, da nismo med pavzo stale na hladnem. Kot tekačice na srednje in dolge proge nismo navajene dolgih pavz. Sploh pozimi v času bazičnega treninga naše pavze med distancami trajajo 90-60 s, ali pa pavza pomeni počasen tek. Tako da smo med dolgimi pavzami kar malo neučakane. Vseeno moram priznati, da se je po treh zelo napornih dneh tak trening prav prilegel. Popoldne smo naredile še trening za moč v fitnesu.
Tudi v soboto smo imele malo bolj lahkoten dan. Ni bilo zelo težkega treninga, so bili pa treningi spet daljši. Dopoldne smo naredile 60 min teka v bazenu, popoldne pa vaje za stabilizacijo in 45 min teka.
Čakala sta nas samo še dva težka treninga na atletski stezi v Jamorju. V nedeljo sva skupaj s Klaro naredili 15x 400 z 1 min pavze. Kot ponavadi, sva se izmenjavali v vodstvu. Vsaka je vodila eno distanco. Tako je trening veliko hitreje minil. Težko si predstavljam, da bi morala ta trening delati sama. Z družbo je res veliko lažje.
Zadnji trening na atletskem stadionu v Jamorju je bil eden izmed mojih najljubših. 5x 600. 600ke so moje najljubše distance. Niso prekratke in niso predolge. Tudi tokrat sem morala vmes malo menjavati ritem in dodati nekaj hitrosti. Delala sem v šprintaricah in z dolgo pavzo (5 min). To pomeni samo eno stvar – bliža se tekma?
